Page 112 - Darko Štrajn, Umetnost v realnosti, Dissertationes 18
P. 112
Umetnost v realnosti
Laibach je glede na politična gibanja, ki so funkcionirala kot označeval-
na struktura njegove simbolne prakse, imel na voljo še dodatno sestavi-
no v obliki performansa in kombiniranj estetiških prvin na različnih
področjih, seveda še posebej prominentno na likovnem področju. Em-
blematičnost fenomena Laibach, ki se je učinkovito izrazila z navezavo
na suprematizem, ali natančneje na motiv križa Kazimirja Maleviča iz
njegove zadnje faze po l. 1920, je neločljiva od celotnega fenomena. Prav
ikonografija »črnih križev« je funkcionirala v več smislih hkrati: sku-
pini je priskrbela uvrstitev v sfero mejnih prebojnih umetniških praks,
kar kajpak ni ušlo intelektualno profiliranemu delu občinstva; na drugi
strani pa je ista ikonografija sprovocirala vrsto banalnejših javnih reak-
cij in črni križi so ilustrirali moralno paniko v zvezi z Laibachom. Zato
je Laibach lahko bil uvrščen na raven političnega in širše družbenega
dogajanja in v tem dogajanju je postal tudi njegov nekoliko enigmatič-
ni notranji komentar. Kolikor smo tisti, ki smo takrat pisali o Laibachu,
videli njegove geste predvsem v odnosu do oblasti, pa je v podtekstu tre-
ba razbrati še intrasingetno Laibachovo zaznavo dometa samih gibanj
civilne družbe na začetku konca komunizma. Skratka, Laibach je na-
kazal nemožnost produkcije dogodka na danih predpostavkah: to, kar je
bila moč teh gibanj, namreč strogi legalizem, je tudi omejevalo njihovo
kapaciteto, da bi proizvedla dogodek v badioujevskem pomenu, dogodek,
ki bi prebil okvire kapitalistično-komunističnega sveta.
Viri in okviri
Če hočemo bolje dešifrirati fenomen Laibach, se moramo opreti
tudi na nekatere vidike, ki so jih odprle raziskave in razprave v komple-
ksu pretežno interdisciplinarnih teorij, zlasti pa študije kulture, profi-
lirane zdaj bolj sociološko zdaj bolj humanistično in pretežno tudi po-
litično. Vse te vede, torej vsakovrstne študije, ki so se množile (in se še
množijo) od šestdesetih let naprej v sferi proizvodnje refleksivne vedno-
sti, zrcalijo že omenjeno pluralizacijo samih form družbenosti v pozno-
industrijski »porabniški« družbi in hkrati delujejo z operacionaliza-
cijo epistemoloških prodorov predvsem (post)strukturalistične teorije.
Navzočnost teh refleksivnih pristopov v Sloveniji v času prvih, z vidi-
ka takratne ideološke hegemonije spornih, nastopov Laibacha, je pri-
spevala k odmevnosti in k temeljitosti interpretacije fenomena Laiba-
ch. Sama skupina, ki se je oglašala tudi z lastnimi besedili, ta pa so s svo-
jo eksplicitnostjo lahko polno delovala z učinki v ideoloških in ideolo-
ško kritičnih interpretacijah, si je preko teh interpretacij v perceptivnem
Laibach je glede na politična gibanja, ki so funkcionirala kot označeval-
na struktura njegove simbolne prakse, imel na voljo še dodatno sestavi-
no v obliki performansa in kombiniranj estetiških prvin na različnih
področjih, seveda še posebej prominentno na likovnem področju. Em-
blematičnost fenomena Laibach, ki se je učinkovito izrazila z navezavo
na suprematizem, ali natančneje na motiv križa Kazimirja Maleviča iz
njegove zadnje faze po l. 1920, je neločljiva od celotnega fenomena. Prav
ikonografija »črnih križev« je funkcionirala v več smislih hkrati: sku-
pini je priskrbela uvrstitev v sfero mejnih prebojnih umetniških praks,
kar kajpak ni ušlo intelektualno profiliranemu delu občinstva; na drugi
strani pa je ista ikonografija sprovocirala vrsto banalnejših javnih reak-
cij in črni križi so ilustrirali moralno paniko v zvezi z Laibachom. Zato
je Laibach lahko bil uvrščen na raven političnega in širše družbenega
dogajanja in v tem dogajanju je postal tudi njegov nekoliko enigmatič-
ni notranji komentar. Kolikor smo tisti, ki smo takrat pisali o Laibachu,
videli njegove geste predvsem v odnosu do oblasti, pa je v podtekstu tre-
ba razbrati še intrasingetno Laibachovo zaznavo dometa samih gibanj
civilne družbe na začetku konca komunizma. Skratka, Laibach je na-
kazal nemožnost produkcije dogodka na danih predpostavkah: to, kar je
bila moč teh gibanj, namreč strogi legalizem, je tudi omejevalo njihovo
kapaciteto, da bi proizvedla dogodek v badioujevskem pomenu, dogodek,
ki bi prebil okvire kapitalistično-komunističnega sveta.
Viri in okviri
Če hočemo bolje dešifrirati fenomen Laibach, se moramo opreti
tudi na nekatere vidike, ki so jih odprle raziskave in razprave v komple-
ksu pretežno interdisciplinarnih teorij, zlasti pa študije kulture, profi-
lirane zdaj bolj sociološko zdaj bolj humanistično in pretežno tudi po-
litično. Vse te vede, torej vsakovrstne študije, ki so se množile (in se še
množijo) od šestdesetih let naprej v sferi proizvodnje refleksivne vedno-
sti, zrcalijo že omenjeno pluralizacijo samih form družbenosti v pozno-
industrijski »porabniški« družbi in hkrati delujejo z operacionaliza-
cijo epistemoloških prodorov predvsem (post)strukturalistične teorije.
Navzočnost teh refleksivnih pristopov v Sloveniji v času prvih, z vidi-
ka takratne ideološke hegemonije spornih, nastopov Laibacha, je pri-
spevala k odmevnosti in k temeljitosti interpretacije fenomena Laiba-
ch. Sama skupina, ki se je oglašala tudi z lastnimi besedili, ta pa so s svo-
jo eksplicitnostjo lahko polno delovala z učinki v ideoloških in ideolo-
ško kritičnih interpretacijah, si je preko teh interpretacij v perceptivnem
