Page 118 - Darko Štrajn, Umetnost v realnosti, Dissertationes 18
P. 118
Umetnost v realnosti
Če je Laibach kasneje v svoji glasbeni dejavnosti presenetil z reinterpre-
tacijami rock klasike kot je bila, denimo, stilizirana izvedba pesmi Bea-
tlov Across the Universe, pa je pravo »srečanje s transcendenco« treba is-
kati v njegovih vizualnih produktih. Izhodiščna političnost, ki jo naka-
žejo že zgodnje grafike industrijske pokrajine, se razvije v izdelkih Lai-
bach Kunsta, ki se plasirajo v presečno polje ekspresionizma, socrealiz-
ma in modernizma (predvsem v obliki avantgardizma) s specifično po-
tezo nacionalne simbolike, ki pa jo v različnih etničnih kontekstih (npr.
v Avstriji, na Bavarskem in tudi v vrsti slovanskih dežel) razumejo kot
»svojo« simboliko. Le-ta je, poleg vseh mogočih signalov »nacionalne
tradicije« in etno-kiča (jelenovi rogovi, alpski motivi, itd.), proizvedena
še v aktu reprezentacije kanonizirane slovenske umetnosti, zlasti promi-
nentno z motivom Groharjevega sejalca, ki se srečuje z Malevičevim kri-
žem in z Leninom, Stalinom ter Titom. Ti vizualni artefakti – grafike,
plakati, slike – so vsekakor berljivi kot »prevod« glasbene in uprizori-
tvene aktivnosti Laibacha v likovno govorico. A končni učinek je naboj
naracije, ki se odpoveduje obvladovanju zaznave realnosti, in ki je hkra-
ti priznanje nadrejenosti realnega imaginarnemu in nosilcu le-tega, indi-
vidualni subjektivnosti, sicer determinirani z abstraktnejšo subjektivno-
stjo organizacije, sistema in njegovih totalitarnih moči. Vsekakor v vsej
svoji singularnosti ob upoštevanju dejstva, da nekateri značilni sloven-
ski motivi v teh podobah večjemu delu globalnega občinstva niso ena-
ko berljivi kot pripadnikom nacionalne kulture, te podobe funkcioni-
rajo univerzalno kot komentar notranje blokade dogodka, kot komen-
tar zmage družbene adaptacije na novo formo dominacije, ki jo je prine-
sla tako imenovana tranzicija iz socializma v kapitalizem. Laibach Kunst
se nemara tu dokoplje do statusa umetnosti, ki je navsezadnje praviloma
omejena v svojem dometu pri intervenciji na področju politično oprede-
ljene realnosti. Laibach jasno pokaže, da druge realnosti kot politične
pravzaprav ni. Zato so njegova sporočila, katerih dvoumnost je parado-
ksni učinek enoznačnosti (to sugerirajo diskurzi s stališča identifikacije
s stališčem totalitarizma), v vseh razsežnostih njegovih produkcij para-
doksno univerzalna.
Če je Laibach kasneje v svoji glasbeni dejavnosti presenetil z reinterpre-
tacijami rock klasike kot je bila, denimo, stilizirana izvedba pesmi Bea-
tlov Across the Universe, pa je pravo »srečanje s transcendenco« treba is-
kati v njegovih vizualnih produktih. Izhodiščna političnost, ki jo naka-
žejo že zgodnje grafike industrijske pokrajine, se razvije v izdelkih Lai-
bach Kunsta, ki se plasirajo v presečno polje ekspresionizma, socrealiz-
ma in modernizma (predvsem v obliki avantgardizma) s specifično po-
tezo nacionalne simbolike, ki pa jo v različnih etničnih kontekstih (npr.
v Avstriji, na Bavarskem in tudi v vrsti slovanskih dežel) razumejo kot
»svojo« simboliko. Le-ta je, poleg vseh mogočih signalov »nacionalne
tradicije« in etno-kiča (jelenovi rogovi, alpski motivi, itd.), proizvedena
še v aktu reprezentacije kanonizirane slovenske umetnosti, zlasti promi-
nentno z motivom Groharjevega sejalca, ki se srečuje z Malevičevim kri-
žem in z Leninom, Stalinom ter Titom. Ti vizualni artefakti – grafike,
plakati, slike – so vsekakor berljivi kot »prevod« glasbene in uprizori-
tvene aktivnosti Laibacha v likovno govorico. A končni učinek je naboj
naracije, ki se odpoveduje obvladovanju zaznave realnosti, in ki je hkra-
ti priznanje nadrejenosti realnega imaginarnemu in nosilcu le-tega, indi-
vidualni subjektivnosti, sicer determinirani z abstraktnejšo subjektivno-
stjo organizacije, sistema in njegovih totalitarnih moči. Vsekakor v vsej
svoji singularnosti ob upoštevanju dejstva, da nekateri značilni sloven-
ski motivi v teh podobah večjemu delu globalnega občinstva niso ena-
ko berljivi kot pripadnikom nacionalne kulture, te podobe funkcioni-
rajo univerzalno kot komentar notranje blokade dogodka, kot komen-
tar zmage družbene adaptacije na novo formo dominacije, ki jo je prine-
sla tako imenovana tranzicija iz socializma v kapitalizem. Laibach Kunst
se nemara tu dokoplje do statusa umetnosti, ki je navsezadnje praviloma
omejena v svojem dometu pri intervenciji na področju politično oprede-
ljene realnosti. Laibach jasno pokaže, da druge realnosti kot politične
pravzaprav ni. Zato so njegova sporočila, katerih dvoumnost je parado-
ksni učinek enoznačnosti (to sugerirajo diskurzi s stališča identifikacije
s stališčem totalitarizma), v vseh razsežnostih njegovih produkcij para-
doksno univerzalna.
