Page 119 - Darko Štrajn, Umetnost v realnosti, Dissertationes 18
P. 119
zetek
Umetnost v realnosti
Walter Benjamin seveda ni prvi odkril tako imenovanega fe-
nomena množic, kakršnega so že opredelili mnogi avtorji
19. stol. Tisto, kar je Benjamin »odkril«, je bilo nekaj, kar pravzaprav
ni bilo nikomur skrito in je bilo tudi predmet filistrskega zgražanja. Be-
njaminovo odkritje zadeva teoretsko osvetlitev dejstva tehnične repro-
dukcije, dejstva torej, ki je opazno na površini vsakega opisa družbene
produkcije in prav zato ni bilo »teoretsko pomembno« za mnoge Be-
njaminove sodobnike, ker ga je cenzurirala še vedno navzoča estetika
sublimnega. Današnja kultura je množična kultura ali, kot bi lahko re-
kli, ni kulture, ki je ne bi zadevala množična kultura. Verjetno prvi av-
tor, ki je opozoril na to dejstvo na odločilen, definitiven in strnjen na-
čin, je bil Walter Benjamin s svojim presenetljivo kratkim esejem Ume-
tnina v času, ko jo je mogoče tehnično reproducirati. Več kot dvajset let
njegovega dela niso zares in ustrezno razumeli. Vendar pa tudi večina
interpretacij, ki se kopičijo od šestdesetih let naprej, zgreši odločilno po-
anto, ki jo je Benjamin podal s postavitvijo koncepta avre. Tisti avtorji,
ki so jih upravičeno fascinirala druga Benjaminova dela, so spregledali
to, da avra ni bila nikakršen »meglen pojem«, ampak precizni in pred-
vsem dialektični koncept. Da bi dojel teoretsko relevanco tega koncep-
ta, mora bralec upoštevati položaj, v katerem je bil artikuliran Benjami-
nov diskurz. V knjigi smo prikazali kako je koncept avre ozko povezan
s kategorijo izginjanja. Ko si razjasnimo definicijo avre, je mogoče po-
jasniti, da obravnavani Benjaminov esej pomeni epistemološki preboj v
kontekstu njegovega pisanja in tudi zunaj tega konteksta. V šestdesetih
in sedemdesetih letih se je zgodila sprememba estetske percepcije. To je
Umetnost v realnosti
Walter Benjamin seveda ni prvi odkril tako imenovanega fe-
nomena množic, kakršnega so že opredelili mnogi avtorji
19. stol. Tisto, kar je Benjamin »odkril«, je bilo nekaj, kar pravzaprav
ni bilo nikomur skrito in je bilo tudi predmet filistrskega zgražanja. Be-
njaminovo odkritje zadeva teoretsko osvetlitev dejstva tehnične repro-
dukcije, dejstva torej, ki je opazno na površini vsakega opisa družbene
produkcije in prav zato ni bilo »teoretsko pomembno« za mnoge Be-
njaminove sodobnike, ker ga je cenzurirala še vedno navzoča estetika
sublimnega. Današnja kultura je množična kultura ali, kot bi lahko re-
kli, ni kulture, ki je ne bi zadevala množična kultura. Verjetno prvi av-
tor, ki je opozoril na to dejstvo na odločilen, definitiven in strnjen na-
čin, je bil Walter Benjamin s svojim presenetljivo kratkim esejem Ume-
tnina v času, ko jo je mogoče tehnično reproducirati. Več kot dvajset let
njegovega dela niso zares in ustrezno razumeli. Vendar pa tudi večina
interpretacij, ki se kopičijo od šestdesetih let naprej, zgreši odločilno po-
anto, ki jo je Benjamin podal s postavitvijo koncepta avre. Tisti avtorji,
ki so jih upravičeno fascinirala druga Benjaminova dela, so spregledali
to, da avra ni bila nikakršen »meglen pojem«, ampak precizni in pred-
vsem dialektični koncept. Da bi dojel teoretsko relevanco tega koncep-
ta, mora bralec upoštevati položaj, v katerem je bil artikuliran Benjami-
nov diskurz. V knjigi smo prikazali kako je koncept avre ozko povezan
s kategorijo izginjanja. Ko si razjasnimo definicijo avre, je mogoče po-
jasniti, da obravnavani Benjaminov esej pomeni epistemološki preboj v
kontekstu njegovega pisanja in tudi zunaj tega konteksta. V šestdesetih
in sedemdesetih letih se je zgodila sprememba estetske percepcije. To je
