Page 113 - Darko Štrajn, Umetnost v realnosti, Dissertationes 18
P. 113
Fenomen Laibach
polju javnosti utrdila status fenomena. Glede na subkulturna in dru-
ga emancipacijska gibanja v svetu in Sloveniji pred črno belim šokom v
Trbovljah se je Laibach postavil na točko vsaj navidezne diskontinuite-
te, bil je hkrati simptom konca iluzij o svobodi in hkrati je označil toč-
ko vznika subjektivnosti, ki konstitutivno presega enoznačna identite-
tna določila ter se odmika od koncepta razcepljenega subjekta, denimo,
adornovskega tipa ali sartrovskega obsojenca na svobodo. Navideznost
diskontinuitete v simbolnem univerzumu družbenih in subkulturnih
gibanj, ki so vključevala popularno kulturo (karkoli že to lahko pome-
ni), se nanaša na preobrate v držah, dikciji in v jasno nakazani odpove-
di emancipaciji kot cilju, kar vse sugerira Laibachova prepoznavna este-
tika. Toda prav s tem namigom na diskontinuiteto se Laibach vpiše v
kontinuum omenjenih gibanj druge polovice 20. stoletja od beatnikov
do punkerjev, od ruskih avantgard do pop arta.
Ko Badiou v svojih različnih besedilih sooča koncept dogodka z em-
pirično zgodovino, se še posebej z gledišča »smrti komunizma«, čeprav
ne povsem decidirano, nagiba k določitvi reprezentativnega leta 1968
kot zadnjega dogodka v politični zgodovini od Spartakove vstaje sužnjev
do proletarskih revolucionarnih pretresov 20. stoletja. Seveda je bil do-
godek leta 1968, s študentskimi demonstracijami v skoraj vseh metropo-
lah sveta in s konflikti v univerzitetnih kampusih, predvsem kulmina-
cija nepričakovanih ter za takratno javnost težko razložljivih pojavov z
»uporniško mladino« v središču dogajanj. Z gledišča konceptualizacij
študentskih gibanj in širšega mladinskega gibanja hipijev lahko govori-
mo o obdobju ojdipsko utemeljenega spektra nasprotij, katerih družbe-
ni prostor je dojemljiv samo tako, da je poimenovan za kulturnega. V
znamenitem Skolnickovem poročilu o študentskih protestih so na pri-
mer ugotovili, da »vzpostavljene elite predstavljajo tradicionalno kul-
turo, zavračajo modernizirajoče reforme in odklanjajo prerazdelitev
moči«.5 Pri tem seveda v tej terminologiji lahko prepoznamo metodo-
loške premike h konceptualizaciji in empirični utemeljitvi razlag druž-
benih pojavov, ki so se zares utrdile šele v obdobju, ki je sledilo dogod-
ku. Raba pojma »elite«, ki se je v takem pomenu razširila v tistem času
in je bolj ali manj navzoča še danes, se vpisuje v območje pomena poj-
ma hegemonije, četudi v takratni sociološki artikulaciji o tem niso ek-
5 Skolnick, Jerome H. The Politics of Protest. New York: Ballantine Books, 1969, 83. Nastanek citi-
ranega poročila na podlagi dela velike raziskovalne skupine je bil motiviran predvsem z vprašanjem
o nasilju, saj je bilo poročilo napisano za Nacionalno komisijo za vzroke in preprečevanje nasilja. To
poročilo je še vedno eden najbolj izčrpnih virov, ki obravnava protestna gibanja v ZDA v šestdesetih
letih, poleg študentskih nemirov in širših protivojnih demonstracij tudi črnska gibanja.
polju javnosti utrdila status fenomena. Glede na subkulturna in dru-
ga emancipacijska gibanja v svetu in Sloveniji pred črno belim šokom v
Trbovljah se je Laibach postavil na točko vsaj navidezne diskontinuite-
te, bil je hkrati simptom konca iluzij o svobodi in hkrati je označil toč-
ko vznika subjektivnosti, ki konstitutivno presega enoznačna identite-
tna določila ter se odmika od koncepta razcepljenega subjekta, denimo,
adornovskega tipa ali sartrovskega obsojenca na svobodo. Navideznost
diskontinuitete v simbolnem univerzumu družbenih in subkulturnih
gibanj, ki so vključevala popularno kulturo (karkoli že to lahko pome-
ni), se nanaša na preobrate v držah, dikciji in v jasno nakazani odpove-
di emancipaciji kot cilju, kar vse sugerira Laibachova prepoznavna este-
tika. Toda prav s tem namigom na diskontinuiteto se Laibach vpiše v
kontinuum omenjenih gibanj druge polovice 20. stoletja od beatnikov
do punkerjev, od ruskih avantgard do pop arta.
Ko Badiou v svojih različnih besedilih sooča koncept dogodka z em-
pirično zgodovino, se še posebej z gledišča »smrti komunizma«, čeprav
ne povsem decidirano, nagiba k določitvi reprezentativnega leta 1968
kot zadnjega dogodka v politični zgodovini od Spartakove vstaje sužnjev
do proletarskih revolucionarnih pretresov 20. stoletja. Seveda je bil do-
godek leta 1968, s študentskimi demonstracijami v skoraj vseh metropo-
lah sveta in s konflikti v univerzitetnih kampusih, predvsem kulmina-
cija nepričakovanih ter za takratno javnost težko razložljivih pojavov z
»uporniško mladino« v središču dogajanj. Z gledišča konceptualizacij
študentskih gibanj in širšega mladinskega gibanja hipijev lahko govori-
mo o obdobju ojdipsko utemeljenega spektra nasprotij, katerih družbe-
ni prostor je dojemljiv samo tako, da je poimenovan za kulturnega. V
znamenitem Skolnickovem poročilu o študentskih protestih so na pri-
mer ugotovili, da »vzpostavljene elite predstavljajo tradicionalno kul-
turo, zavračajo modernizirajoče reforme in odklanjajo prerazdelitev
moči«.5 Pri tem seveda v tej terminologiji lahko prepoznamo metodo-
loške premike h konceptualizaciji in empirični utemeljitvi razlag druž-
benih pojavov, ki so se zares utrdile šele v obdobju, ki je sledilo dogod-
ku. Raba pojma »elite«, ki se je v takem pomenu razširila v tistem času
in je bolj ali manj navzoča še danes, se vpisuje v območje pomena poj-
ma hegemonije, četudi v takratni sociološki artikulaciji o tem niso ek-
5 Skolnick, Jerome H. The Politics of Protest. New York: Ballantine Books, 1969, 83. Nastanek citi-
ranega poročila na podlagi dela velike raziskovalne skupine je bil motiviran predvsem z vprašanjem
o nasilju, saj je bilo poročilo napisano za Nacionalno komisijo za vzroke in preprečevanje nasilja. To
poročilo je še vedno eden najbolj izčrpnih virov, ki obravnava protestna gibanja v ZDA v šestdesetih
letih, poleg študentskih nemirov in širših protivojnih demonstracij tudi črnska gibanja.
