Page 120 - Darko Štrajn, Umetnost v realnosti, Dissertationes 18
P. 120
Umetnost v realnosti
bil čas, ko je tako imenovani modernizem dosegel svoj vrhunec, in ko je
postalo mogoče zelo razvidno artikulirati to, da so mnoge bariere med
»visoko« in komercialno umetnostjo padle. Čeprav je bila prva taka te-
oretska percepcija formulirana mnogo prej (najbolj vidno pri Walter-
ju Benjaminu, pozneje pa, med drugimi, pri Jean-Francoisu Lyotardu),
bi lahko trdili, da pred omenjenim obdobjem teorija množične kultu-
re ni imela odločilnega vpliva na umetniško produkcijo in nasprotno.
Z vstopom v množično percepcijo so nove forme estetskih praks preo-
brnile vse delovanje umetnosti v družbenem imaginariju. Čeprav je raz-
prava o problemih forme estetskih objektov (vključno s produkti »teh-
noloških« umetnosti) nemara še ostala »plemenita« naloga estetske te-
orije, pa ni dvoma, da se umetniška produkcija vmešava v reprodukci-
jo družbe na veliko bolj odločilen način kot je poprej lahko kdorkoli
sploh sanjal. Vendar pa je kompleksni pomen te transformacije, ki se
vpisuje v sociološki pojem »refleksivne družbe«, še odprt preiskovanju.
Novi premislek o razmerjih med estetsko in umetniško prakso in druž-
benimi spremembami z gledišča hegemonije ter njene intelektualne ter
politične označevalnosti, omogoča dekonstruktivne vpoglede v dosež-
ke modernizma, kot so na primer Antonionijevi filmi, Warholove »iz-
jave« ali modni slogi.
Razumevanje urbanega intelektualnega habitusa se neizogibno lah-
ko izreče samo refleksivno, nujno je ujeto v koordinate spomina v raz-
merju s historičnim dispozitivom in je, če naj ne povemo takoj vsega na-
enkrat, izrekljivo v gramatikah posameznika. Vse to se kaže v Benjami-
novih poskusih premisleka urbanega tako v za silo urejenima esejema o
Baudelairu kot tudi v zbrkljanih in verjetno za vedno semiotično odpr-
tih »Pasažah«. Zakaj sta urbanost in intelektualnost zelo povezani vse
od začetkov refleksivnosti kot dejavnika v človeški skupnosti? Refleksiv-
nost ni kar tako neki koncept, saj označuje ekspanzijo industrijskega sve-
ta, družbene organizacije, ki posameznika izvzema iz tradicije, med dru-
gim tudi tako, da ga izobražuje in ga »kultivira«. Benjaminova besedi-
la v vsej svoji edinstvenosti opisujejo urbane prostore, množično percep-
cijo arhitekture in dešifrirajo urbanost s pomočjo poezije. Benjaminu to
uspeva predvsem zato, ker so njegova besedila inherentno govorica urba-
nosti. Hkrati bi Benjaminu težko pripisali, da urbanost kakorkoli idea-
lizira ali pa, da jo, spričo jemanja Baudelairove poezije kot slovarja čita-
nja mesta (city reading), cenzurira v nekaterih njenih ne ravno estetskih
vidikih. Prav nasprotno: izhajajoč iz Benjamina se že izhodiščno strinja-
mo o inherentni relaciji urbanosti in intelektualnega habitusa vsaj od za-
četkov dobe, ki jo označuje termin modernizma. Gotovo je v njegovem
bil čas, ko je tako imenovani modernizem dosegel svoj vrhunec, in ko je
postalo mogoče zelo razvidno artikulirati to, da so mnoge bariere med
»visoko« in komercialno umetnostjo padle. Čeprav je bila prva taka te-
oretska percepcija formulirana mnogo prej (najbolj vidno pri Walter-
ju Benjaminu, pozneje pa, med drugimi, pri Jean-Francoisu Lyotardu),
bi lahko trdili, da pred omenjenim obdobjem teorija množične kultu-
re ni imela odločilnega vpliva na umetniško produkcijo in nasprotno.
Z vstopom v množično percepcijo so nove forme estetskih praks preo-
brnile vse delovanje umetnosti v družbenem imaginariju. Čeprav je raz-
prava o problemih forme estetskih objektov (vključno s produkti »teh-
noloških« umetnosti) nemara še ostala »plemenita« naloga estetske te-
orije, pa ni dvoma, da se umetniška produkcija vmešava v reprodukci-
jo družbe na veliko bolj odločilen način kot je poprej lahko kdorkoli
sploh sanjal. Vendar pa je kompleksni pomen te transformacije, ki se
vpisuje v sociološki pojem »refleksivne družbe«, še odprt preiskovanju.
Novi premislek o razmerjih med estetsko in umetniško prakso in druž-
benimi spremembami z gledišča hegemonije ter njene intelektualne ter
politične označevalnosti, omogoča dekonstruktivne vpoglede v dosež-
ke modernizma, kot so na primer Antonionijevi filmi, Warholove »iz-
jave« ali modni slogi.
Razumevanje urbanega intelektualnega habitusa se neizogibno lah-
ko izreče samo refleksivno, nujno je ujeto v koordinate spomina v raz-
merju s historičnim dispozitivom in je, če naj ne povemo takoj vsega na-
enkrat, izrekljivo v gramatikah posameznika. Vse to se kaže v Benjami-
novih poskusih premisleka urbanega tako v za silo urejenima esejema o
Baudelairu kot tudi v zbrkljanih in verjetno za vedno semiotično odpr-
tih »Pasažah«. Zakaj sta urbanost in intelektualnost zelo povezani vse
od začetkov refleksivnosti kot dejavnika v človeški skupnosti? Refleksiv-
nost ni kar tako neki koncept, saj označuje ekspanzijo industrijskega sve-
ta, družbene organizacije, ki posameznika izvzema iz tradicije, med dru-
gim tudi tako, da ga izobražuje in ga »kultivira«. Benjaminova besedi-
la v vsej svoji edinstvenosti opisujejo urbane prostore, množično percep-
cijo arhitekture in dešifrirajo urbanost s pomočjo poezije. Benjaminu to
uspeva predvsem zato, ker so njegova besedila inherentno govorica urba-
nosti. Hkrati bi Benjaminu težko pripisali, da urbanost kakorkoli idea-
lizira ali pa, da jo, spričo jemanja Baudelairove poezije kot slovarja čita-
nja mesta (city reading), cenzurira v nekaterih njenih ne ravno estetskih
vidikih. Prav nasprotno: izhajajoč iz Benjamina se že izhodiščno strinja-
mo o inherentni relaciji urbanosti in intelektualnega habitusa vsaj od za-
četkov dobe, ki jo označuje termin modernizma. Gotovo je v njegovem
