Page 114 - Darko Štrajn, Umetnost v realnosti, Dissertationes 18
P. 114
Umetnost v realnosti
splicitno govorili. »Paradoksno etablirane elite navadno sponzorirajo
oblikovanje univerzitetnega sistema, da bi promovirale tehnični napre-
dek, medtem ko hkrati nasprotujejo političnim, družbenim in kultur-
nim transformacijam, ki jih tak napredek terja. V taki situaciji študen-
tje neizbežno pridejo v konflikt z etabliranimi institucijami«.6 Spopadi
šestdesetih let v diskurzu takratnega družboslovja postanejo pravzaprav
spopadi kultur – v nobenem nasprotju s tem ni bilo to, da so reprezen-
tativni študentski voditelji govorili o razrednem boju – in ni dvoma, da
od tistega časa naprej lahko govorimo o temeljnem premiku v percepci-
ji družbe, ki kajpak pomeni hkrati tudi dejavnik konstrukcije družbe.
Družbene vezi vse bolj razumemo, ne samo na ravni reflektiranega druž-
boslovja, ampak tudi v vsakdanjem jeziku, v njihovi simbolni razsežno-
sti, opredeljujemo jih kot razmerja med »vrednotami«, dojemamo jih v
njihovi situiranosti v kulturnem prostoru, ipd. Univerzalizem »skupne
človeškosti« se je moral umakniti pluralizaciji, mnoštvenosti, in singu-
larnosti, ki so s svojimi samoprepoznanji producirala prostor generira-
nja novih identitet, poimenovanj, drž, pozicij, diskurzov. Na estetskem
področju, vseeno ali govorimo o množični kulturi ali o tistem njenem
delu, ki je takrat še veljal za »elitnega«, smo beležili preboje nekonven-
cionalnosti in estetizacije raznolikih nenavadnih vidikov realnosti, ki
so z umetniško intervencijo, v tem smislu agensom objektivacije percep-
cije, šele pridobili status v realnosti. Za prakse, ki so na estetskih podro-
čjih delovale subverzivno ter inovativno in so tudi povsem redefinirale
pojem umetnosti, ne moremo reči, da so pač našle prostor v teh novih
družbenih koordinatah, ampak je bistveno uvideti, da so te prakse same
zarisale omenjene koordinate. Tudi zato sta se pomena pojmov družba
in kultura vse bolj prekrivala. Uprizoritvene umetnosti (v smislu perfor-
mance arts), v katerih se je, med drugim začela brisati meja med, deni-
mo, likovno instalacijo in gledališko produkcijo, so imele še posebej po-
membno označevalno funkcijo. »Uprizoritvena umetnost meri na de-
strukcijo konvencionalnih naracij, žanrov in struktur pomena zato, da
bi odprla prostor za novo in presenetljivo, za pogosto provokativne in
celo namenoma absurdne dogodke«.7 Vse to je kasneje skupaj z novimi
življenjskimi slogi (vključno s spremembami takih ključnih oblik sožitja
kot je družina), procesi deindustrializacije, uvajanja novih tehnologij in
6 Ibid. Ob tem pripomnimo, da je Gramscijev pojem hegemonije postal središče filozofskega in
drugega zanimanja v sedemdesetih letih še posebej v okviru althusserjevskih teorij ideologije.
7 Giesen, Bernhard. Performance art. V: Alexander, Jeffrey C., Giesen, Bernhard, Mast, Jason L. (ur.)
Social Performance / Symbolic Action, Cultural Pragmatics, and Ritual. Cambridge, New York: Cam-
bridge University Press, 2006., 316.
splicitno govorili. »Paradoksno etablirane elite navadno sponzorirajo
oblikovanje univerzitetnega sistema, da bi promovirale tehnični napre-
dek, medtem ko hkrati nasprotujejo političnim, družbenim in kultur-
nim transformacijam, ki jih tak napredek terja. V taki situaciji študen-
tje neizbežno pridejo v konflikt z etabliranimi institucijami«.6 Spopadi
šestdesetih let v diskurzu takratnega družboslovja postanejo pravzaprav
spopadi kultur – v nobenem nasprotju s tem ni bilo to, da so reprezen-
tativni študentski voditelji govorili o razrednem boju – in ni dvoma, da
od tistega časa naprej lahko govorimo o temeljnem premiku v percepci-
ji družbe, ki kajpak pomeni hkrati tudi dejavnik konstrukcije družbe.
Družbene vezi vse bolj razumemo, ne samo na ravni reflektiranega druž-
boslovja, ampak tudi v vsakdanjem jeziku, v njihovi simbolni razsežno-
sti, opredeljujemo jih kot razmerja med »vrednotami«, dojemamo jih v
njihovi situiranosti v kulturnem prostoru, ipd. Univerzalizem »skupne
človeškosti« se je moral umakniti pluralizaciji, mnoštvenosti, in singu-
larnosti, ki so s svojimi samoprepoznanji producirala prostor generira-
nja novih identitet, poimenovanj, drž, pozicij, diskurzov. Na estetskem
področju, vseeno ali govorimo o množični kulturi ali o tistem njenem
delu, ki je takrat še veljal za »elitnega«, smo beležili preboje nekonven-
cionalnosti in estetizacije raznolikih nenavadnih vidikov realnosti, ki
so z umetniško intervencijo, v tem smislu agensom objektivacije percep-
cije, šele pridobili status v realnosti. Za prakse, ki so na estetskih podro-
čjih delovale subverzivno ter inovativno in so tudi povsem redefinirale
pojem umetnosti, ne moremo reči, da so pač našle prostor v teh novih
družbenih koordinatah, ampak je bistveno uvideti, da so te prakse same
zarisale omenjene koordinate. Tudi zato sta se pomena pojmov družba
in kultura vse bolj prekrivala. Uprizoritvene umetnosti (v smislu perfor-
mance arts), v katerih se je, med drugim začela brisati meja med, deni-
mo, likovno instalacijo in gledališko produkcijo, so imele še posebej po-
membno označevalno funkcijo. »Uprizoritvena umetnost meri na de-
strukcijo konvencionalnih naracij, žanrov in struktur pomena zato, da
bi odprla prostor za novo in presenetljivo, za pogosto provokativne in
celo namenoma absurdne dogodke«.7 Vse to je kasneje skupaj z novimi
življenjskimi slogi (vključno s spremembami takih ključnih oblik sožitja
kot je družina), procesi deindustrializacije, uvajanja novih tehnologij in
6 Ibid. Ob tem pripomnimo, da je Gramscijev pojem hegemonije postal središče filozofskega in
drugega zanimanja v sedemdesetih letih še posebej v okviru althusserjevskih teorij ideologije.
7 Giesen, Bernhard. Performance art. V: Alexander, Jeffrey C., Giesen, Bernhard, Mast, Jason L. (ur.)
Social Performance / Symbolic Action, Cultural Pragmatics, and Ritual. Cambridge, New York: Cam-
bridge University Press, 2006., 316.
