Page 111 - Darko Štrajn, Umetnost v realnosti, Dissertationes 18
P. 111
Fenomen Laibach
jateljev ter koncert skupine, ki naj bi bil kritična gesta nasproti koncer-
tu main stream popularne glasbe. Korelativno z zgoraj navedenim Fou-
caultovim citatom – pravzaprav precej prej kot je to konkretno Foucaul-
tovo besedilo izšlo – je psevdonimni poročevalec o incidentu Franz Xa-
ver zapisal: »Razstavo so prepovedali po hitrem postopku, kar pa še ne
pomeni, da se o njej ne bo več govorilo, kajti to, kar se je dogajalo za ku-
lisami prepovedi, vejo dramski igralci, vejo v Trbovljah odgovorni za jav-
ni red in mir in varnost in moralo in neogroženost, pa vejo avtorji črnih
plakatov in črne razstave, ve pa tudi ‚pisec teh vrstic‘«.4 Zaključna figura
v stavku kaže na nastajajočo značilnost laibachovske govorice, ki se opi-
ra na paradoksnost (kako bi »pisec vrstic« sploh kaj pisal, če ne bi ve-
del…?), in na dikcijo ponavljanja tako kot v ritmih njihove glasbe še zla-
sti v tem zgodnjem obdobju. Objava kondenziranega Xaverjevega bese-
dila v tedniku Mladina je odigrala svojo vlogo, saj je objavi sledila večte-
denska polemika, po kateri je Laibach še dolgo ostal predmet javne po-
zornosti, katere značilni vrhunec je bila tako imenovana »naci punk«
afera. Z današnjega gledišča je mogoče reči, da so številna obsojajoča in
moralno paniko razširjajoča besedila v takratnem tisku in objave v avdi-
ovizualnih medijih pravzaprav prispevale k dopolnitvi fenomena Laiba-
ch, s čimer je Laibach in z njim vsa mreža NSK pridobila podlago, na ka-
teri so postale mogoče mnoge akcije od Occupied Europe Tour do dete-
ritorializirane države NSK. Nasproti kampanji proti Laibachu v medi-
jih se je takrat mlajša slovenska teorija (z zaledjem epistemoloških prelo-
mov, teoretske psihoanalize, postmodernih estetik, če niti ne govorimo
o subverzivnem političnem teoretskem diskurzu, ipd.) dodatno artiku-
lirala in pridobila v fenomenu Laibach izvrsten »primer« za konkreti-
zacijo konceptov. Fenomen Laibach se je tako uvrstil v tokove nastajajo-
čih gibanj civilne družbe, vendar pa bi bilo veliko poenostavljanje in re-
dukcija raznolikosti dveh dinamik, če bi pretiravali z enačaji med njima.
4 Malečkar, Nela, Mastnak, Tomaž (ur.). Punk pod Slovenci. Ljubljana: Krt: Knjižnica revolucionarne
teorije, 1985, 149. V zborniku, iz katerega je citat, je »Xaverjevo« besedilo objavljeno v celoti. Na tej
točki lahko v pričujočo razpravo uvedem še element avtobiografske pripovedi, saj mi je kot takrat-
nemu članu uredništva tednika Mladina, Xaverjevo besedilo prinesla mlada ženska, ki se ni pred-
stavila. Očitno prijateljica iz krogov okoli skupine je že po videzu (obleki, frizuri, z gestami ipd.) ka-
zala na svojo kulturno opredeljenost, ni se pa tudi trudila karkoli pojasnjevati. Ker je »Xaverjevo«
besedilo za format revije bilo daleč predolgo, sem lahko obljubil samo objavo zelo okrajšanega be-
sedila. K temu je treba prišteti tudi to, da sem za objavo moral zastaviti nekaj truda v uredništvu,
po objavi pa sem tudi imel nekaj težav in zato sem se, med drugim, s takratnim odgovornim ured-
nikom Srečkom Zajcem celo šel zagovarjat k lokalnim funkcionarjem SZDL in ZSMS v Trbovljah.
Seveda »tovariši« v Trbovljah niso razumeli ničesar v moji razlagi, ampak so insistirali, da razstava ni
nobena umetnost, da je skupina ponujala za konferansjeja prireditve nekega »znanega trboveljskega
brezdelneža« ipd.
jateljev ter koncert skupine, ki naj bi bil kritična gesta nasproti koncer-
tu main stream popularne glasbe. Korelativno z zgoraj navedenim Fou-
caultovim citatom – pravzaprav precej prej kot je to konkretno Foucaul-
tovo besedilo izšlo – je psevdonimni poročevalec o incidentu Franz Xa-
ver zapisal: »Razstavo so prepovedali po hitrem postopku, kar pa še ne
pomeni, da se o njej ne bo več govorilo, kajti to, kar se je dogajalo za ku-
lisami prepovedi, vejo dramski igralci, vejo v Trbovljah odgovorni za jav-
ni red in mir in varnost in moralo in neogroženost, pa vejo avtorji črnih
plakatov in črne razstave, ve pa tudi ‚pisec teh vrstic‘«.4 Zaključna figura
v stavku kaže na nastajajočo značilnost laibachovske govorice, ki se opi-
ra na paradoksnost (kako bi »pisec vrstic« sploh kaj pisal, če ne bi ve-
del…?), in na dikcijo ponavljanja tako kot v ritmih njihove glasbe še zla-
sti v tem zgodnjem obdobju. Objava kondenziranega Xaverjevega bese-
dila v tedniku Mladina je odigrala svojo vlogo, saj je objavi sledila večte-
denska polemika, po kateri je Laibach še dolgo ostal predmet javne po-
zornosti, katere značilni vrhunec je bila tako imenovana »naci punk«
afera. Z današnjega gledišča je mogoče reči, da so številna obsojajoča in
moralno paniko razširjajoča besedila v takratnem tisku in objave v avdi-
ovizualnih medijih pravzaprav prispevale k dopolnitvi fenomena Laiba-
ch, s čimer je Laibach in z njim vsa mreža NSK pridobila podlago, na ka-
teri so postale mogoče mnoge akcije od Occupied Europe Tour do dete-
ritorializirane države NSK. Nasproti kampanji proti Laibachu v medi-
jih se je takrat mlajša slovenska teorija (z zaledjem epistemoloških prelo-
mov, teoretske psihoanalize, postmodernih estetik, če niti ne govorimo
o subverzivnem političnem teoretskem diskurzu, ipd.) dodatno artiku-
lirala in pridobila v fenomenu Laibach izvrsten »primer« za konkreti-
zacijo konceptov. Fenomen Laibach se je tako uvrstil v tokove nastajajo-
čih gibanj civilne družbe, vendar pa bi bilo veliko poenostavljanje in re-
dukcija raznolikosti dveh dinamik, če bi pretiravali z enačaji med njima.
4 Malečkar, Nela, Mastnak, Tomaž (ur.). Punk pod Slovenci. Ljubljana: Krt: Knjižnica revolucionarne
teorije, 1985, 149. V zborniku, iz katerega je citat, je »Xaverjevo« besedilo objavljeno v celoti. Na tej
točki lahko v pričujočo razpravo uvedem še element avtobiografske pripovedi, saj mi je kot takrat-
nemu članu uredništva tednika Mladina, Xaverjevo besedilo prinesla mlada ženska, ki se ni pred-
stavila. Očitno prijateljica iz krogov okoli skupine je že po videzu (obleki, frizuri, z gestami ipd.) ka-
zala na svojo kulturno opredeljenost, ni se pa tudi trudila karkoli pojasnjevati. Ker je »Xaverjevo«
besedilo za format revije bilo daleč predolgo, sem lahko obljubil samo objavo zelo okrajšanega be-
sedila. K temu je treba prišteti tudi to, da sem za objavo moral zastaviti nekaj truda v uredništvu,
po objavi pa sem tudi imel nekaj težav in zato sem se, med drugim, s takratnim odgovornim ured-
nikom Srečkom Zajcem celo šel zagovarjat k lokalnim funkcionarjem SZDL in ZSMS v Trbovljah.
Seveda »tovariši« v Trbovljah niso razumeli ničesar v moji razlagi, ampak so insistirali, da razstava ni
nobena umetnost, da je skupina ponujala za konferansjeja prireditve nekega »znanega trboveljskega
brezdelneža« ipd.
