Page 109 - Darko Štrajn, Umetnost v realnosti, Dissertationes 18
P. 109
Fenomen Laibach
pogledu skupno usodo z večino primerov drugih prebojnih označeval-
nih estetskih praks vsaj vse od začetka šestdesetih let do skorajda poljub-
no prestavljive meje obdobja avantgardnosti, namreč skupaj z različica-
mi »post, retro, para…« pojavi. Določena umetniška akcija, ki je svoj
čas izzvala škandal, pogosto povzročila raznolike reakcije oblasti, spro-
žila moralno paniko itd., je v svoji estetski nameri potemtakem dvou-
mno priznana za nazaj kot umetniški dogodek bodisi s političnimi bo-
disi s širše kulturnimi konotacijami. Laibach ima med takimi fenomeni
gotovo nekoliko posebno mesto, saj ni dvoma, da gre v njegovem prime-
ru, seveda skupaj z vso navezavo na Neue Slowenische Kunst, za najbolj iz-
postavljeni ter konceptualno in simbolno najostreje artikulirani primer
označevalne prakse v procesih razpada komunizma in vprašljive »zma-
ge demokracije«.
Črno beli šok v Trbovljah in potem
Kot je znano, se je vse začelo v Trbovljah, ki so bile kot mesto že same
s svojimi kontrasti urbanosti in naturnosti skupaj s svojim rudarskim
prebivalstvom reprezentativna lokacija industrijske družbe v Sloveniji,
kar velja za obe obdobji 20. stoletja, ki ju razmejuje druga svetovna voj-
na. K temu je treba prišteti še mitologijo prejšnje države o »rdečih revir-
jih« kot nekakšnem rojstnem kraju slovenskega revolucionarnega prole-
tariata. Tako še preden preidemo k podrobnejšim opredelitvam, lahko v
navezavi na tematiko prejšnjega razdelka rečemo, da specifična lokacija
v Sloveniji hkrati pomeni navezavo na univerzalnejši, deleuzovsko reče-
no, čas-prostor, ki je obstajal ne glede na železno zaveso in druge ideolo-
ške oznake. Fenomen Laibach je torej že izhodiščno transcendiral ome-
jitve delitve sveta na kapitalizem in socializem, Zahod in Vzhod ter se
umeščal na fronto, ki se je začela oblikovati v že takrat nekoliko mistfici-
ranih šestdesetih letih 20. stoletja in je od takrat večkrat razpadla, pa se
spet rekonstruirala, na fronto na črti reagiranja na sistem dominacije. Pri
tem pa opozorimo, da so prakse soočanja z oblastjo v naznačenem obdo-
bju že potekale v skladu s Foucaltovo teorijo oblasti: »Družba ni eno-
tno telo, v katerem bi delovala ena in zgolj ena sama oblast; v resnici gre
za prekrivanje, za koordinacijo, tudi za hierarhijo različnih oblasti, ki so
vsaka zase še zmeraj specifične«.3
Ali so člani kolektiva Laibach razumeli in uporabljali to teorijo, ni
bistveno, kajti delovali so že v njenih okvirih. Tako je Laibach dejan-
sko »povzročil« vidnost mikrostruktur oblasti in izzval tudi reakcije
3 Foucault, Michel. Življenje in prakse svobode. Ljubljana: Založba ZRC, 2007, 186.
pogledu skupno usodo z večino primerov drugih prebojnih označeval-
nih estetskih praks vsaj vse od začetka šestdesetih let do skorajda poljub-
no prestavljive meje obdobja avantgardnosti, namreč skupaj z različica-
mi »post, retro, para…« pojavi. Določena umetniška akcija, ki je svoj
čas izzvala škandal, pogosto povzročila raznolike reakcije oblasti, spro-
žila moralno paniko itd., je v svoji estetski nameri potemtakem dvou-
mno priznana za nazaj kot umetniški dogodek bodisi s političnimi bo-
disi s širše kulturnimi konotacijami. Laibach ima med takimi fenomeni
gotovo nekoliko posebno mesto, saj ni dvoma, da gre v njegovem prime-
ru, seveda skupaj z vso navezavo na Neue Slowenische Kunst, za najbolj iz-
postavljeni ter konceptualno in simbolno najostreje artikulirani primer
označevalne prakse v procesih razpada komunizma in vprašljive »zma-
ge demokracije«.
Črno beli šok v Trbovljah in potem
Kot je znano, se je vse začelo v Trbovljah, ki so bile kot mesto že same
s svojimi kontrasti urbanosti in naturnosti skupaj s svojim rudarskim
prebivalstvom reprezentativna lokacija industrijske družbe v Sloveniji,
kar velja za obe obdobji 20. stoletja, ki ju razmejuje druga svetovna voj-
na. K temu je treba prišteti še mitologijo prejšnje države o »rdečih revir-
jih« kot nekakšnem rojstnem kraju slovenskega revolucionarnega prole-
tariata. Tako še preden preidemo k podrobnejšim opredelitvam, lahko v
navezavi na tematiko prejšnjega razdelka rečemo, da specifična lokacija
v Sloveniji hkrati pomeni navezavo na univerzalnejši, deleuzovsko reče-
no, čas-prostor, ki je obstajal ne glede na železno zaveso in druge ideolo-
ške oznake. Fenomen Laibach je torej že izhodiščno transcendiral ome-
jitve delitve sveta na kapitalizem in socializem, Zahod in Vzhod ter se
umeščal na fronto, ki se je začela oblikovati v že takrat nekoliko mistfici-
ranih šestdesetih letih 20. stoletja in je od takrat večkrat razpadla, pa se
spet rekonstruirala, na fronto na črti reagiranja na sistem dominacije. Pri
tem pa opozorimo, da so prakse soočanja z oblastjo v naznačenem obdo-
bju že potekale v skladu s Foucaltovo teorijo oblasti: »Družba ni eno-
tno telo, v katerem bi delovala ena in zgolj ena sama oblast; v resnici gre
za prekrivanje, za koordinacijo, tudi za hierarhijo različnih oblasti, ki so
vsaka zase še zmeraj specifične«.3
Ali so člani kolektiva Laibach razumeli in uporabljali to teorijo, ni
bistveno, kajti delovali so že v njenih okvirih. Tako je Laibach dejan-
sko »povzročil« vidnost mikrostruktur oblasti in izzval tudi reakcije
3 Foucault, Michel. Življenje in prakse svobode. Ljubljana: Založba ZRC, 2007, 186.
