Page 108 - Darko Štrajn, Umetnost v realnosti, Dissertationes 18
P. 108
Umetnost v realnosti
veniji prejkone sprejet skupaj s potlačitvijo spomina na konfliktni mo-
ment v Laibachovi dejavnosti, konceptih in držah.
Kar je stvar kolektivnega spomina, je največkrat izrekljivo tudi kot
zgodba. Ko zgodovinarji in ideologi, samooklicani gospodarji realnosti,
napišejo »nacionalno« zgodovino, so na različne načine ohranjene ne-
klasificirane naracije na voljo bodisi za dodatno osvetlitev zgodovine bo-
disi za subverzijo omenjene zapisane zgodovine, ki je vendarle navseza-
dnje pogosto diskurz spregleda, če ne ravno namerne potlačitve pome-
na dogodka. To še posebej velikokrat velja za zgodovino, ki je napisana
zato, da bi utemeljila pozicijo pisca v političnem, družbenem ali kultur-
nem polju. Braco Rotar ta pristop poimenuje »odbiranje« iz zgodovi-
ne: »Vemo, da se odbiranje dogaja v funkciji določenega cilja in v dolo-
čenih razmerah, iz katerih izhaja povpraševanje in zaradi katerih je samo
odbiranje možno; te razmere oziroma dominantni kulturni in ideološki
agensi v njih podeljujejo odbirkom in njihovim kriterijem status neče-
sa samoumevnega, malone naravnega«.2 V prevladujočih javnih identi-
tetnih diskurzih v drugi dekadi 21. stoletja je Laibach označen za neka-
kšen vzporedni marginalni pojav, ki je nekaj malega pripomogel k osa-
mosvojitvi Slovenije, spravil v zadrego komunistične oblastnike in vse
skupaj se je baje končalo z umetnostjo, ki je ni treba ravno razumeti ali ji
dovoliti, da bi nas angažirala. Nekdanji status marginaliziranosti, ki pod
»komunizmom« ni zdržal, se vrača v različnih artikulacijah nove naci-
onalne hegemonije.
Toda še neuskladiščeni arhiv, v katerem so vse bolj urejeni mnogi ar-
tefakti in kontekstni materiali v povezavi s fenomenom Laibach, lahko
relativizira težnje k tako ali drugače ideologizirani enoznačnosti, pred-
vsem pa demonstrira razmik glede na zgodovino, v kateri so ideologi,
zgodovinarji, politiki, pesniki in novinarji konstruirali privid kontinu-
uma. Če potemtakem lahko govorimo o trajnejšem prispevku Laiba-
cha na presečišču kulturnega in političnega družbenega polja, ga je tre-
ba opredeliti ravno v pravkar omenjenem razmiku, ki odpira polje inter-
pretacije. Pri tem pa gre za dve ravni, ki ju določa čas. Če smo namreč v
času, ko se je fenomen Laibach sploh prikazal, govorili o številnih pote-
zah njegove »subverzivnosti«, se zdaj lahko sprašujemo kako je to sub-
verzivnost mogoče brati danes in lahko ugotavljamo koliko se je do da-
nes že izčrpala, transformirala ter nemara ohranila. Koliko je glede na
možne različne odgovore sploh že primerno sam fenomen dokončno ar-
hivirati in (ha, ha) kanonizirati? Seveda ima fenomen Laibach v takem
2 Rotar, D. Braco. Odbiranje iz preteklosti, Koper: Založba Annales, 2007, 286.
veniji prejkone sprejet skupaj s potlačitvijo spomina na konfliktni mo-
ment v Laibachovi dejavnosti, konceptih in držah.
Kar je stvar kolektivnega spomina, je največkrat izrekljivo tudi kot
zgodba. Ko zgodovinarji in ideologi, samooklicani gospodarji realnosti,
napišejo »nacionalno« zgodovino, so na različne načine ohranjene ne-
klasificirane naracije na voljo bodisi za dodatno osvetlitev zgodovine bo-
disi za subverzijo omenjene zapisane zgodovine, ki je vendarle navseza-
dnje pogosto diskurz spregleda, če ne ravno namerne potlačitve pome-
na dogodka. To še posebej velikokrat velja za zgodovino, ki je napisana
zato, da bi utemeljila pozicijo pisca v političnem, družbenem ali kultur-
nem polju. Braco Rotar ta pristop poimenuje »odbiranje« iz zgodovi-
ne: »Vemo, da se odbiranje dogaja v funkciji določenega cilja in v dolo-
čenih razmerah, iz katerih izhaja povpraševanje in zaradi katerih je samo
odbiranje možno; te razmere oziroma dominantni kulturni in ideološki
agensi v njih podeljujejo odbirkom in njihovim kriterijem status neče-
sa samoumevnega, malone naravnega«.2 V prevladujočih javnih identi-
tetnih diskurzih v drugi dekadi 21. stoletja je Laibach označen za neka-
kšen vzporedni marginalni pojav, ki je nekaj malega pripomogel k osa-
mosvojitvi Slovenije, spravil v zadrego komunistične oblastnike in vse
skupaj se je baje končalo z umetnostjo, ki je ni treba ravno razumeti ali ji
dovoliti, da bi nas angažirala. Nekdanji status marginaliziranosti, ki pod
»komunizmom« ni zdržal, se vrača v različnih artikulacijah nove naci-
onalne hegemonije.
Toda še neuskladiščeni arhiv, v katerem so vse bolj urejeni mnogi ar-
tefakti in kontekstni materiali v povezavi s fenomenom Laibach, lahko
relativizira težnje k tako ali drugače ideologizirani enoznačnosti, pred-
vsem pa demonstrira razmik glede na zgodovino, v kateri so ideologi,
zgodovinarji, politiki, pesniki in novinarji konstruirali privid kontinu-
uma. Če potemtakem lahko govorimo o trajnejšem prispevku Laiba-
cha na presečišču kulturnega in političnega družbenega polja, ga je tre-
ba opredeliti ravno v pravkar omenjenem razmiku, ki odpira polje inter-
pretacije. Pri tem pa gre za dve ravni, ki ju določa čas. Če smo namreč v
času, ko se je fenomen Laibach sploh prikazal, govorili o številnih pote-
zah njegove »subverzivnosti«, se zdaj lahko sprašujemo kako je to sub-
verzivnost mogoče brati danes in lahko ugotavljamo koliko se je do da-
nes že izčrpala, transformirala ter nemara ohranila. Koliko je glede na
možne različne odgovore sploh že primerno sam fenomen dokončno ar-
hivirati in (ha, ha) kanonizirati? Seveda ima fenomen Laibach v takem
2 Rotar, D. Braco. Odbiranje iz preteklosti, Koper: Založba Annales, 2007, 286.
