Page 107 - Darko Štrajn, Umetnost v realnosti, Dissertationes 18
P. 107
omen Laibach
Dogodek je situiran – je dogodek te ali one situ-
acije – a hkrati je tisto, kar nastopa kot dopolni-
lo te situacije, torej kot tisto, kar je popolnoma lo-
čeno oziroma neodvisno od vseh pravil situacije.
Alain Badiou, Etika1
Zakaj »fenomen« Laibach?
Laibach je za pričujočo obravnavo »fenomen«, torej vsaj v sloven-
ščini nekaj več ko samo pojav, pojav z dodatkom, pravzaprav tudi
pojav s presežkom. Kakorkoli že ta fenomen reprezentirajo glasbeni,
performativni (odrski), likovni, medijski in drugi produkti – ne naza-
dnje tudi v reakcijah individualnih in skupinskih predstavnikov občin-
stva z držami, oblekami, gestami – je gotovo, da je reprezentiranost se-
stavina fenomena. Po tridesetih letih od prvih signalov o nastanku Lai-
bacha v obskurnih Trbovljah, v neizogibno zanazajskem pogledu, lahko
trdimo, da je fenomen Laibach nemogoče reducirati na njegove posame-
zne razsežnosti in sestavine, pa naj bodo te estetske, politične, ideološke,
širše kulturne (npr. nacionalne), zgodovinske, medijske, trendovske, te-
oretsko psihoanalitske, itd. Vedno znova smo namreč priča takim re-
dukcijam skupaj s spregledi ključnih označevalcev v socialnem, antro-
pološkem in kulturnem kontekstu, če kajpak nerazumevanja estetskih
vidikov novinarjem in drugim javnim komentatorjem ne štejemo v zlo.
V različnih medijskih omembah v Sloveniji Laibach sicer najraje prika-
zujejo predvsem z njegovimi površno orisanimi estetskimi učinki, ali
še raje v brezvsebinskem globalno promotivnem kontekstu za deželo,
češ da gre za prispevek k prepoznavnosti in navsezadnje naj bi šlo še za
»umetnost«. Kot kaže, je v obdobju postkomunizma ta fenomen v Slo-
1 Badiou, Alain. Etika, Problemi 1/1996, letnik XXXIV, 53.
Dogodek je situiran – je dogodek te ali one situ-
acije – a hkrati je tisto, kar nastopa kot dopolni-
lo te situacije, torej kot tisto, kar je popolnoma lo-
čeno oziroma neodvisno od vseh pravil situacije.
Alain Badiou, Etika1
Zakaj »fenomen« Laibach?
Laibach je za pričujočo obravnavo »fenomen«, torej vsaj v sloven-
ščini nekaj več ko samo pojav, pojav z dodatkom, pravzaprav tudi
pojav s presežkom. Kakorkoli že ta fenomen reprezentirajo glasbeni,
performativni (odrski), likovni, medijski in drugi produkti – ne naza-
dnje tudi v reakcijah individualnih in skupinskih predstavnikov občin-
stva z držami, oblekami, gestami – je gotovo, da je reprezentiranost se-
stavina fenomena. Po tridesetih letih od prvih signalov o nastanku Lai-
bacha v obskurnih Trbovljah, v neizogibno zanazajskem pogledu, lahko
trdimo, da je fenomen Laibach nemogoče reducirati na njegove posame-
zne razsežnosti in sestavine, pa naj bodo te estetske, politične, ideološke,
širše kulturne (npr. nacionalne), zgodovinske, medijske, trendovske, te-
oretsko psihoanalitske, itd. Vedno znova smo namreč priča takim re-
dukcijam skupaj s spregledi ključnih označevalcev v socialnem, antro-
pološkem in kulturnem kontekstu, če kajpak nerazumevanja estetskih
vidikov novinarjem in drugim javnim komentatorjem ne štejemo v zlo.
V različnih medijskih omembah v Sloveniji Laibach sicer najraje prika-
zujejo predvsem z njegovimi površno orisanimi estetskimi učinki, ali
še raje v brezvsebinskem globalno promotivnem kontekstu za deželo,
češ da gre za prispevek k prepoznavnosti in navsezadnje naj bi šlo še za
»umetnost«. Kot kaže, je v obdobju postkomunizma ta fenomen v Slo-
1 Badiou, Alain. Etika, Problemi 1/1996, letnik XXXIV, 53.
