Page 104 - Darko Štrajn, Umetnost v realnosti, Dissertationes 18
P. 104
Umetnost v realnosti
lesa, o njegovi političnosti, o vseh mogočih aspektih seksualizacije telesa
v kulturnih kontekstih, o telesu kot objektu kolonialnega pogleda itd.,
če o Foucaultovih vplivnih tematizacijah teh vidikov niti ne govorimo.
Seveda je ekspanzija reprezentiranj telesa na ekranu, ki se je ravno dodo-
bra začela v šestdesetih letih 20. stoletja in je vključevala vse od komerci-
alnih rab podob telesa do pornografske produkcije, pomenila kontekst,
ki ga Pupilija ni spregledala. Ko je beseda o telesu, se seveda vedno sre-
čamo z instanco posameznika v točki, ki označuje mejo subjektivnosti,
v kateri telo pridobi pomen sebstva ter v različnih kulturnih kontekstih
izgubi svojo »substancialnost«.
»Potemtakem bi se lahko zdelo, da posameznikovo dojemanje sa-
mega sebe vključuje tako vizualno podobo ali konstelacijo vizualnih po-
dob kot določene telesne občutke, katerih določilo je manj fiziološko kot
družbeno«.17 Gledališče Pupilije je bilo glede na tako opredeljeno druž-
beno razsežnost telesa izredno produktivno in učinkovito. To se kaže
na ravni prezentacije telesa, a nikakor ne gre pozabiti še tega, da je tre-
ba, poleg prizorov z golimi nastopajočimi, ki so v dani kulturi neizbežno
seksualno kodificirani, upoštevati še gibanje teles po Pupilijinem odru
in pomenljive konstelacije postavljanja igralcev po uprizoritvenem pro-
storu. Glede na to je še posebej pomembna vrsta prizorov sinhronizira-
nih skupinskih telesnih gibanj. Le-te je bilo mogoče brati kot neposre-
dne politične metafore, torej kot metafore foucaultovsko opisljivega di-
scipliniranja posameznikov, ki se v zadnji konsekvenci izenačuje z disci-
pliniranjem telesa. V takratnem socialističnem kontekstu se je Pupilija
soočila z družbenim in političnim kontekstom kot agens iz reda sekula-
rizacije, pa ne samo glede na katoliško religijo, ampak tudi glede na vse
vidike sakralizacije vezi družbenega sistema v partijskih okvirih. Druž-
beni in politični kontekst socializma je bil pri tem hkrati kontekst tra-
dicionalizma. Kot je nekje poudaril Anthony Giddens, je socializem ve-
liko bolj zavaroval tradicionalistično kulturo kot zahodni kapitalizem.
Z vidika zgodovinske antropologije je zagotovo daleč premalo obdela-
na tema o presečiščih med slovenskim tradicionalizmom in domnevnim
progresivizmom, torej o agensih, vpisanih v vladajoče ideološke in kul-
turne obrazce, ki so držali skupaj družbo petinštirideset let po drugi sve-
tovni vojni. Pozneje, ko je teh petinštirideset let postalo politično desni-
čarsko razvpitih, se je pomen za nazaj spremenil in zdaj vzvratno deluje
kot subverzivna resnica novih teženj nasprotnega in veliko bolj družbe-
ni emancipaciji sovražnega totalitarizma. Katolicizem in kultura profa-
17 Silverman, Kaja. The Threshold of the Visible World, New York, London: Routledge, 1996, 14.
lesa, o njegovi političnosti, o vseh mogočih aspektih seksualizacije telesa
v kulturnih kontekstih, o telesu kot objektu kolonialnega pogleda itd.,
če o Foucaultovih vplivnih tematizacijah teh vidikov niti ne govorimo.
Seveda je ekspanzija reprezentiranj telesa na ekranu, ki se je ravno dodo-
bra začela v šestdesetih letih 20. stoletja in je vključevala vse od komerci-
alnih rab podob telesa do pornografske produkcije, pomenila kontekst,
ki ga Pupilija ni spregledala. Ko je beseda o telesu, se seveda vedno sre-
čamo z instanco posameznika v točki, ki označuje mejo subjektivnosti,
v kateri telo pridobi pomen sebstva ter v različnih kulturnih kontekstih
izgubi svojo »substancialnost«.
»Potemtakem bi se lahko zdelo, da posameznikovo dojemanje sa-
mega sebe vključuje tako vizualno podobo ali konstelacijo vizualnih po-
dob kot določene telesne občutke, katerih določilo je manj fiziološko kot
družbeno«.17 Gledališče Pupilije je bilo glede na tako opredeljeno druž-
beno razsežnost telesa izredno produktivno in učinkovito. To se kaže
na ravni prezentacije telesa, a nikakor ne gre pozabiti še tega, da je tre-
ba, poleg prizorov z golimi nastopajočimi, ki so v dani kulturi neizbežno
seksualno kodificirani, upoštevati še gibanje teles po Pupilijinem odru
in pomenljive konstelacije postavljanja igralcev po uprizoritvenem pro-
storu. Glede na to je še posebej pomembna vrsta prizorov sinhronizira-
nih skupinskih telesnih gibanj. Le-te je bilo mogoče brati kot neposre-
dne politične metafore, torej kot metafore foucaultovsko opisljivega di-
scipliniranja posameznikov, ki se v zadnji konsekvenci izenačuje z disci-
pliniranjem telesa. V takratnem socialističnem kontekstu se je Pupilija
soočila z družbenim in političnim kontekstom kot agens iz reda sekula-
rizacije, pa ne samo glede na katoliško religijo, ampak tudi glede na vse
vidike sakralizacije vezi družbenega sistema v partijskih okvirih. Druž-
beni in politični kontekst socializma je bil pri tem hkrati kontekst tra-
dicionalizma. Kot je nekje poudaril Anthony Giddens, je socializem ve-
liko bolj zavaroval tradicionalistično kulturo kot zahodni kapitalizem.
Z vidika zgodovinske antropologije je zagotovo daleč premalo obdela-
na tema o presečiščih med slovenskim tradicionalizmom in domnevnim
progresivizmom, torej o agensih, vpisanih v vladajoče ideološke in kul-
turne obrazce, ki so držali skupaj družbo petinštirideset let po drugi sve-
tovni vojni. Pozneje, ko je teh petinštirideset let postalo politično desni-
čarsko razvpitih, se je pomen za nazaj spremenil in zdaj vzvratno deluje
kot subverzivna resnica novih teženj nasprotnega in veliko bolj družbe-
ni emancipaciji sovražnega totalitarizma. Katolicizem in kultura profa-
17 Silverman, Kaja. The Threshold of the Visible World, New York, London: Routledge, 1996, 14.
