Page 62 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 62
oziroma slovenske znanstvene prakse že takrat niso kaj dosti uveljavljale v mednaro-
dnih središčih, ki so jih ustvarile jugoslovanske znanosti (Dubrovnik, Korčula, Cavtat).
Tukajšnja humanistika se je začela močneje uveljavljati šele z razvojem novih disciplin (se-
miotika, teoretska psihoanaliza, poststrukturalistične prakse) v sedemdesetih in zlasti v
osemdesetih letih. Pozneje, ko je vključevanje v mednarodno znanstveno okolje posta-
lo leitmotiv državne in univerzitetne politike, pa sta se paradoksno začela pospešeno uve-
ljavljati dva procesa: razpad akademskega okolja na posameznih disciplinskih področjih;
vključevanje v mednarodno znanstveno dejavnost na način podrejenosti.
Procesa sta povezana. Ob podrejenem vključevanju v svetovne znanstvene instituci-
je so tukajšnje prakse opustile svoje specifične in zgodovinsko utemeljene logike dela in
razvoja in so sprejele razne »prevladujoče« problematike, ki so jih izdelali in obdelova-
li drugod.56 Tukajšnje prakse so se prisilno57 podredile institucijam in praksam v središču
svetovnega sistema; poslej tukajšnje delovanje ne poteka več po svoji lastni logiki, temveč
po logiki, ki jo sprejema od zunaj in pri katere izdelavi ni sodelovalo.58 Podrejena vklju-
čenost je dominantni »produkcijski odnos« tega znanstvenega dela – odnosi do drugih
problematik so zgolj obrobni: s tem se temeljito zniža sposobnost dialoga – in torej tudi
dialoga z drugimi praksami na istem področju v neposrednem okolju. Za lokalni dialog ni
ne spodbud ne interesa: tukajšnji znanstveni prostor je zato razpadel, pogojev za teoretsko
produkcijo ni več. Zato je v sedanjih akademskih in raziskovalnih ustanovah vse manj te-
orije – natančneje: teorija je samo še ostanek iz poprejšnjih obdobij. Ker se k temu prita-
56 Navadno so to tudi modni trendi, ki so po definiciji kratke sape: z navezovanjem na modne muhe se reproducira po-
drejenost, saj z lovljenjem aktualizmov ni mogoče izdelati teoretskega polja in ni mogoče vzpostaviti dialoga z dru-
gačnimi prijemi. Sem sodi, denimo, poplava raznih »studies«, ki so zavezani empiristični epistemologiji in torej zelo
neprijazni teoretskemu delu – so pa uspešni v institucionalnih bojih (saj se bolj ali manj povezujejo z vladajočo ideolo-
gijo). (Za kritiko »študij«, gl. Močnik, 2009a: 387 in nasl.) – Nadalje sodi k vključevanju na način podrejenosti moda
»postmodernizma«, ki je bila pri nas še zlasti groteskna, saj je iz druge roke (zlasti z anglofonskega področja) uvažala
francoski »poststrukturalizem«, ki je bil deset, petnajst let poprej v Sloveniji na voljo iz »prve roke«. Tu je treba do-
dati, da je konservativnost raziskovalnih in akademskih institucij močno prispevala, da se teoretska produkcija iz šest-
desetih in sedemdesetih let ni mogla institucionalizirati. Značilno je, da se je v istih konservativnih institucijah, ki so
marginalizirale teoretsko produkcijo, brez posebnih težav uveljavila empiristična vulgarizacija in ideologizacija te te-
orije, takrat podprta z neoliberalnim svetovnim pohodom.
57 V podrejanje sta jih prisilili državna politika (z zakoni in predpisi, zlasti pa z upravnimi praksami raziskovalne agencije
in agencije za kakovost v visokem šolstvu) in politika visokošolskih zavodov, ki so si jo zamislila in so jo izvrševala nji-
hova vodstva.
58 To se sicer dogaja po vsej EU. Med uredniškim delom za zbornik, ki naj bi prinesel prispevke z znanstvenega srečanja
na Evropskem univerzitetnem inštitutu v Firencah, je urednik (leta 2011) zahteval od slovenske sodelavke, naj »se na-
uči anglo-saksonskega načina pisanja«.
dnih središčih, ki so jih ustvarile jugoslovanske znanosti (Dubrovnik, Korčula, Cavtat).
Tukajšnja humanistika se je začela močneje uveljavljati šele z razvojem novih disciplin (se-
miotika, teoretska psihoanaliza, poststrukturalistične prakse) v sedemdesetih in zlasti v
osemdesetih letih. Pozneje, ko je vključevanje v mednarodno znanstveno okolje posta-
lo leitmotiv državne in univerzitetne politike, pa sta se paradoksno začela pospešeno uve-
ljavljati dva procesa: razpad akademskega okolja na posameznih disciplinskih področjih;
vključevanje v mednarodno znanstveno dejavnost na način podrejenosti.
Procesa sta povezana. Ob podrejenem vključevanju v svetovne znanstvene instituci-
je so tukajšnje prakse opustile svoje specifične in zgodovinsko utemeljene logike dela in
razvoja in so sprejele razne »prevladujoče« problematike, ki so jih izdelali in obdelova-
li drugod.56 Tukajšnje prakse so se prisilno57 podredile institucijam in praksam v središču
svetovnega sistema; poslej tukajšnje delovanje ne poteka več po svoji lastni logiki, temveč
po logiki, ki jo sprejema od zunaj in pri katere izdelavi ni sodelovalo.58 Podrejena vklju-
čenost je dominantni »produkcijski odnos« tega znanstvenega dela – odnosi do drugih
problematik so zgolj obrobni: s tem se temeljito zniža sposobnost dialoga – in torej tudi
dialoga z drugimi praksami na istem področju v neposrednem okolju. Za lokalni dialog ni
ne spodbud ne interesa: tukajšnji znanstveni prostor je zato razpadel, pogojev za teoretsko
produkcijo ni več. Zato je v sedanjih akademskih in raziskovalnih ustanovah vse manj te-
orije – natančneje: teorija je samo še ostanek iz poprejšnjih obdobij. Ker se k temu prita-
56 Navadno so to tudi modni trendi, ki so po definiciji kratke sape: z navezovanjem na modne muhe se reproducira po-
drejenost, saj z lovljenjem aktualizmov ni mogoče izdelati teoretskega polja in ni mogoče vzpostaviti dialoga z dru-
gačnimi prijemi. Sem sodi, denimo, poplava raznih »studies«, ki so zavezani empiristični epistemologiji in torej zelo
neprijazni teoretskemu delu – so pa uspešni v institucionalnih bojih (saj se bolj ali manj povezujejo z vladajočo ideolo-
gijo). (Za kritiko »študij«, gl. Močnik, 2009a: 387 in nasl.) – Nadalje sodi k vključevanju na način podrejenosti moda
»postmodernizma«, ki je bila pri nas še zlasti groteskna, saj je iz druge roke (zlasti z anglofonskega področja) uvažala
francoski »poststrukturalizem«, ki je bil deset, petnajst let poprej v Sloveniji na voljo iz »prve roke«. Tu je treba do-
dati, da je konservativnost raziskovalnih in akademskih institucij močno prispevala, da se teoretska produkcija iz šest-
desetih in sedemdesetih let ni mogla institucionalizirati. Značilno je, da se je v istih konservativnih institucijah, ki so
marginalizirale teoretsko produkcijo, brez posebnih težav uveljavila empiristična vulgarizacija in ideologizacija te te-
orije, takrat podprta z neoliberalnim svetovnim pohodom.
57 V podrejanje sta jih prisilili državna politika (z zakoni in predpisi, zlasti pa z upravnimi praksami raziskovalne agencije
in agencije za kakovost v visokem šolstvu) in politika visokošolskih zavodov, ki so si jo zamislila in so jo izvrševala nji-
hova vodstva.
58 To se sicer dogaja po vsej EU. Med uredniškim delom za zbornik, ki naj bi prinesel prispevke z znanstvenega srečanja
na Evropskem univerzitetnem inštitutu v Firencah, je urednik (leta 2011) zahteval od slovenske sodelavke, naj »se na-
uči anglo-saksonskega načina pisanja«.
