Page 67 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 67
olonjski reformi in raziskovalnih shemah, ki jih lansira evropska komisija, lokalni po-
litični razredi pa posnemajo, moramo torej videti neokolonialni pohod, ki naj zatre teoret-
ske prakse na evropskem obrobju, zlasti pa v postsocialističnih deželah, kjer so bile teoret-
ske prakse in univerzitetne kulture močno razvite.71
V Sloveniji niso čakali bolonjske reforme, da bi se lotili odpravljanja prednosti, ki smo
jih nekdaj imeli za teoretsko delo. Zdi se, da je univerza pri tem prehitela državo vsaj ča-
sovno, če že ne tudi po korenitosti. Še v času socializma, ko je država skrbela za množično
dostopnost visokega šolstva, je univerza v sedemdesetih in zlasti v osemdesetih zamudila
ali ignorirala priložnost, da se odpre za eksplozijo teoretskih in z njimi povezanih praks.
Ta univerzitetna ignoranca je bila podlaga za institucionalizacijo demontaže v devetdese-
tih letih in pozneje.
Sklep
Pred dobrimi petnajstimi leti je izšlo pionirsko delo Sonje Kump Akademska kultu-
ra.72 V takratnem komentarju h knjigi sem zlobno ugotovil, da je univerza posegla v zgo-
dovino s študentskimi gibanji, ne z morebitno akademsko »odličnostjo« ali znanstve-
no kompetenco.73 Tudi teoretski preboj, do katerega je prišlo v času po študentskih giba-
njih, je bil na več načinov povezan z gibanji.74 Takrat sem še lahko optimistično domne-
val, da je teoretska revolucija »zmagala«. A kakor vselej, se je triumfalistični žargon ma-
ščeval svojemu uporabniku: razcep med teoretskimi praksami in upravnimi praksami, o
katerem sem takrat pisal, kakor da ne bi bil bral Foucaulta, je bil le kratkotrajen učinek za-
obzorje za teoretsko produkcijo v celotnem dvajsetem stoletju. Ti pogoji so bili izpolnjeni tudi v Jugoslaviji v poznih
petdesetih in v šestdesetih letih. Posebej v Sloveniji pa med šestdesetimi in osemdesetimi leti. Francoska intelektual-
na hegemonija je trajala še dolgo, potem ko je Francija v drugi polovici 18. stoletja že dokončno izgubila boj za svetov-
no-sistemsko hegemonijo: v veliki meri je bila posledica delovanja skiciranih pogojev; k temu je bistveno pripomogla
anti-sistemska politična usmerjenost francoskega intelektualnega okolja (druge pogoje je zagotovila postrevolucio-
narna država).
71 Ponovno se lahko sklicujemo na: mednarodni raziskovalni projekt Humanistika in družboslovje na obrobju: znanosti ali
tehnokratska orodja?; Breznik in Močnik, 2008; Breznik, 2009.
72 Kump, 1994.
73 »Uradna univerza je prvo obdobje študentskih bojev /1963–1968/ z naklonjenostjo ignorirala; v drugem obdobju
/1968–1973/ so se nekateri uradni univerzitetni organi kdaj pa kdaj za trenutek pridružili gibanju, in za kratek čas se
je prikazalo tisto, kar imamo v mislih, kadar govorimo o akademski kulturi. Proti koncu, se zdi, je uradna univerza de-
zertirala.« (Močnik, 1994: 20.)
74 »Ko je krt študentskega gibanja zaril v drugo polje, na področje teorije, je univerza doživela teoretsko gverilo. Ni bila
njen nosilec, bila je njeno področje. /…/ uradna univerza ni zamudila priložnosti, da pokaže vso svojo senilnost, to-
gost, antiintelektualizem, nesposobnost, da opravlja svoje institucionalne naloge.« (Prav tam.)
litični razredi pa posnemajo, moramo torej videti neokolonialni pohod, ki naj zatre teoret-
ske prakse na evropskem obrobju, zlasti pa v postsocialističnih deželah, kjer so bile teoret-
ske prakse in univerzitetne kulture močno razvite.71
V Sloveniji niso čakali bolonjske reforme, da bi se lotili odpravljanja prednosti, ki smo
jih nekdaj imeli za teoretsko delo. Zdi se, da je univerza pri tem prehitela državo vsaj ča-
sovno, če že ne tudi po korenitosti. Še v času socializma, ko je država skrbela za množično
dostopnost visokega šolstva, je univerza v sedemdesetih in zlasti v osemdesetih zamudila
ali ignorirala priložnost, da se odpre za eksplozijo teoretskih in z njimi povezanih praks.
Ta univerzitetna ignoranca je bila podlaga za institucionalizacijo demontaže v devetdese-
tih letih in pozneje.
Sklep
Pred dobrimi petnajstimi leti je izšlo pionirsko delo Sonje Kump Akademska kultu-
ra.72 V takratnem komentarju h knjigi sem zlobno ugotovil, da je univerza posegla v zgo-
dovino s študentskimi gibanji, ne z morebitno akademsko »odličnostjo« ali znanstve-
no kompetenco.73 Tudi teoretski preboj, do katerega je prišlo v času po študentskih giba-
njih, je bil na več načinov povezan z gibanji.74 Takrat sem še lahko optimistično domne-
val, da je teoretska revolucija »zmagala«. A kakor vselej, se je triumfalistični žargon ma-
ščeval svojemu uporabniku: razcep med teoretskimi praksami in upravnimi praksami, o
katerem sem takrat pisal, kakor da ne bi bil bral Foucaulta, je bil le kratkotrajen učinek za-
obzorje za teoretsko produkcijo v celotnem dvajsetem stoletju. Ti pogoji so bili izpolnjeni tudi v Jugoslaviji v poznih
petdesetih in v šestdesetih letih. Posebej v Sloveniji pa med šestdesetimi in osemdesetimi leti. Francoska intelektual-
na hegemonija je trajala še dolgo, potem ko je Francija v drugi polovici 18. stoletja že dokončno izgubila boj za svetov-
no-sistemsko hegemonijo: v veliki meri je bila posledica delovanja skiciranih pogojev; k temu je bistveno pripomogla
anti-sistemska politična usmerjenost francoskega intelektualnega okolja (druge pogoje je zagotovila postrevolucio-
narna država).
71 Ponovno se lahko sklicujemo na: mednarodni raziskovalni projekt Humanistika in družboslovje na obrobju: znanosti ali
tehnokratska orodja?; Breznik in Močnik, 2008; Breznik, 2009.
72 Kump, 1994.
73 »Uradna univerza je prvo obdobje študentskih bojev /1963–1968/ z naklonjenostjo ignorirala; v drugem obdobju
/1968–1973/ so se nekateri uradni univerzitetni organi kdaj pa kdaj za trenutek pridružili gibanju, in za kratek čas se
je prikazalo tisto, kar imamo v mislih, kadar govorimo o akademski kulturi. Proti koncu, se zdi, je uradna univerza de-
zertirala.« (Močnik, 1994: 20.)
74 »Ko je krt študentskega gibanja zaril v drugo polje, na področje teorije, je univerza doživela teoretsko gverilo. Ni bila
njen nosilec, bila je njeno področje. /…/ uradna univerza ni zamudila priložnosti, da pokaže vso svojo senilnost, to-
gost, antiintelektualizem, nesposobnost, da opravlja svoje institucionalne naloge.« (Prav tam.)
