Page 65 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 65
ov; bodisi zagotavlja splošno družbeno, zlasti kognitivno »infrastrukturo«, ki je pod-
laga za akumulacijo na ravni »celotnega kapitala«. Bolj ko »splošni intelekt« in druž-
bena organizacija64 postajata produktivni sili v službi kapitala, pomembnejše je državno
uravnavanje, ki podreja visokošolske procese kapitalu.
V sedanjih spremembah v visokošolskih procesih moramo potemtakem videti posle-
dice njihovega pospešenega in državno reguliranega podrejanja logiki kapitalske akumu-
lacije. Te spremembe lahko najbolj splošno pojasnimo, če razločimo teoretske prakse od
proizvodnje in prenašanja znanja.65 Znanje poganja »schumpetrovsko« dinamiko kapi-
talističnega gospodarstva – teoretske prakse pa vzpostavljajo pozicijo, ki je zunaj struktu-
re gospostva (podreditve). Znanje je zato uporabno za kapital, teorija pa ni. Še več: ker te-
oretske prakse vzpostavljajo zunanjost strukture gospostva in izkoriščanja, se teorija po-
vezuje s praksami odpora in družbene imaginacije. Teorija ni uporabna za gospodarske in
družbene prakse, ki jim gre zgolj za maksimacijo produktivnosti kapitala.66 Pač pa teorija
pomaga ustvarjati pogoje za odpor in upor.
nos Dinrržeapvreoidnukkacpijiotazlnparnitjias.kVajovinsoakuonšiovlesrkzeem, dparsoecpesouspzeašteonžoepprreeovblardažuajejorvutaipnaar,atteeozraijoprpea-
64 Marx je v Očrtih za kritiko politične ekonomije (1856–1857) domneval, da bo samonikla logika kapitalske akumulacije
pripeljala do tega, da bosta »general intellect« in družbena »razčlenjenost, Gliederung« postala gonilna dejavnika kapi-
talske akumulacije. Iz tega je sklepal, da logika kapitala sebe samo spodnaša, saj njen samodejni razvoj zmanjšuje de-
lež živega dela v produkcijskem procesu, s tem pa zmanjšuje tudi količino vrednosti, ki jo je mogoče v produkcijskem
procesu proizvesti; s tem se zmanjšuje tudi količina vrednosti, ki jo je mogoče vložiti v proces akumulacije. Marxova
izpeljava gre takole. Logika vsakega individualnega kapitala je, da si s tehničnimi inovacijami pridobiva prednost pred
konkurenti: zmanjšuje produkcijske stroške, tako da zmanjšuje količino živega dela v razmerju s količino preteklega
dela, materializiranega v strojih. Vse manjša količina živega dela je zato sposobna pognati v produkcijski proces vse ve-
čjo količino materializiranega dela. Za individualni kapital to pomeni, da si lahko zaradi nizkih produkcijskih stro-
škov na trgu prisvaja presežni profit. A ker to delajo vsi individualni kapitali, ta proces na ravni celotne proizvodnje
pomeni, da se zmanjšuje količina novo ustvarjene vrednosti – s tem pa se krči tudi podlaga, na kateri poteka akumu-
lacija kapitala. – Marx ni upošteval možnosti, da države podredijo svetovnemu »celotnemu kapitalu« (Gesamtkapi-
tal) ves splošni intelekt in celotno družbeno razčlenjenost pod svojo jurisdikcijo. Prav to se zdaj dogaja, ko vlade raz-
glašajo, da je njihov glavni cilj, da povečajo »konkurenčnost« lokalnega gospodarstva. V času globalne ekonomije so
lokalna gospodarstva mistifikacija: reči bi morali, da hočejo povečati »privlačnost lokalne družbe za kapital«. V sre-
dišču sistema to tudi povejo: leta 2001 je francoski poslanec Michel Charzat predstavil »Poročilo prvemu ministru o
privlačnosti francoskega ozemlja«. Glavna cilja politike je določil takole: Francija mora postati »privlačna za tuje in-
vestitorje, ki iščejo trajno umestitev«; utrditi je treba »nacionalno zakoreninjenost naših podjetij«. Gl. tudi: Norel,
2004: 481.
65 »Znanje« razumemo v pomenu foucaultovskega »savoir«; ta uveljavljeni pomen je kompatibilen s pomenom, ki ga da-
jemo izrazu »znanje« v konceptualni opoziciji »teorija/znanje« (gl. Krašovec, 2009; Krašovec, 2011; Močnik, 2009b).
66 Več o tem gl. v: Močnik, 2009a; Močnik, 2010.
laga za akumulacijo na ravni »celotnega kapitala«. Bolj ko »splošni intelekt« in druž-
bena organizacija64 postajata produktivni sili v službi kapitala, pomembnejše je državno
uravnavanje, ki podreja visokošolske procese kapitalu.
V sedanjih spremembah v visokošolskih procesih moramo potemtakem videti posle-
dice njihovega pospešenega in državno reguliranega podrejanja logiki kapitalske akumu-
lacije. Te spremembe lahko najbolj splošno pojasnimo, če razločimo teoretske prakse od
proizvodnje in prenašanja znanja.65 Znanje poganja »schumpetrovsko« dinamiko kapi-
talističnega gospodarstva – teoretske prakse pa vzpostavljajo pozicijo, ki je zunaj struktu-
re gospostva (podreditve). Znanje je zato uporabno za kapital, teorija pa ni. Še več: ker te-
oretske prakse vzpostavljajo zunanjost strukture gospostva in izkoriščanja, se teorija po-
vezuje s praksami odpora in družbene imaginacije. Teorija ni uporabna za gospodarske in
družbene prakse, ki jim gre zgolj za maksimacijo produktivnosti kapitala.66 Pač pa teorija
pomaga ustvarjati pogoje za odpor in upor.
nos Dinrržeapvreoidnukkacpijiotazlnparnitjias.kVajovinsoakuonšiovlesrkzeem, dparsoecpesouspzeašteonžoepprreeovblardažuajejorvutaipnaar,atteeozraijoprpea-
64 Marx je v Očrtih za kritiko politične ekonomije (1856–1857) domneval, da bo samonikla logika kapitalske akumulacije
pripeljala do tega, da bosta »general intellect« in družbena »razčlenjenost, Gliederung« postala gonilna dejavnika kapi-
talske akumulacije. Iz tega je sklepal, da logika kapitala sebe samo spodnaša, saj njen samodejni razvoj zmanjšuje de-
lež živega dela v produkcijskem procesu, s tem pa zmanjšuje tudi količino vrednosti, ki jo je mogoče v produkcijskem
procesu proizvesti; s tem se zmanjšuje tudi količina vrednosti, ki jo je mogoče vložiti v proces akumulacije. Marxova
izpeljava gre takole. Logika vsakega individualnega kapitala je, da si s tehničnimi inovacijami pridobiva prednost pred
konkurenti: zmanjšuje produkcijske stroške, tako da zmanjšuje količino živega dela v razmerju s količino preteklega
dela, materializiranega v strojih. Vse manjša količina živega dela je zato sposobna pognati v produkcijski proces vse ve-
čjo količino materializiranega dela. Za individualni kapital to pomeni, da si lahko zaradi nizkih produkcijskih stro-
škov na trgu prisvaja presežni profit. A ker to delajo vsi individualni kapitali, ta proces na ravni celotne proizvodnje
pomeni, da se zmanjšuje količina novo ustvarjene vrednosti – s tem pa se krči tudi podlaga, na kateri poteka akumu-
lacija kapitala. – Marx ni upošteval možnosti, da države podredijo svetovnemu »celotnemu kapitalu« (Gesamtkapi-
tal) ves splošni intelekt in celotno družbeno razčlenjenost pod svojo jurisdikcijo. Prav to se zdaj dogaja, ko vlade raz-
glašajo, da je njihov glavni cilj, da povečajo »konkurenčnost« lokalnega gospodarstva. V času globalne ekonomije so
lokalna gospodarstva mistifikacija: reči bi morali, da hočejo povečati »privlačnost lokalne družbe za kapital«. V sre-
dišču sistema to tudi povejo: leta 2001 je francoski poslanec Michel Charzat predstavil »Poročilo prvemu ministru o
privlačnosti francoskega ozemlja«. Glavna cilja politike je določil takole: Francija mora postati »privlačna za tuje in-
vestitorje, ki iščejo trajno umestitev«; utrditi je treba »nacionalno zakoreninjenost naših podjetij«. Gl. tudi: Norel,
2004: 481.
65 »Znanje« razumemo v pomenu foucaultovskega »savoir«; ta uveljavljeni pomen je kompatibilen s pomenom, ki ga da-
jemo izrazu »znanje« v konceptualni opoziciji »teorija/znanje« (gl. Krašovec, 2009; Krašovec, 2011; Močnik, 2009b).
66 Več o tem gl. v: Močnik, 2009a; Močnik, 2010.
