Page 66 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 66
verze sistematično izganjajo.67 Ker je znanje, če lahko tako rečemo, stranski proizvod
teoretskih praks v okoliščinah njihove podreditve kapitalu in njegovim pravno-političnim
konstrukcijam, se ob preobrazbi visokega šolstva (in raziskovalnih ustanov) v aparate zna-
nja z vso ostrino postavi vprašanje, kako poslej proizvajati teorijo.
Vladavina kapitala dopušča ali celo spodbuja teoretske prakse v dveh primerih: če je
mogoče od njih pričakovati stranske učinke v znanju (v »inovacijah«), ki jih je mogoče
uporabiti pri akumulaciji kapitala; če so njihovi stranski učinki uporabni pri zagotavlja-
nju pogojev za akumulacijo kapitala (vojna tehnologija, tehnologije družbenega upravlja-
nja, vključno z represijo). Ob tem morajo kapital in njegovi politični zastopniki upošteva-
ti tudi tveganje, ki ga prinašajo teoretske prakse kot teoretske prakse, se pravi, zaradi svo-
jega imanentnega subverzivnega in odporniškega naboja. Družbeno tveganje, ki ga prina-
ša teorija, je na periferiji večje kakor v središču. Ne le ker je vladavina kapitala v perifernih
družbah manj trdna; temveč tudi zato ker so prav zaradi šibkih držav pod nadzorom sko-
rumpiranih vladajočih slojev teoretske prakse na obrobju pogosto bolj svobodne.
Vrsta razlogov tako napeljuje kapital in njegove zastopnike, da dopuščajo in celo spod-
bujajo teoretske prakse v središču. V središču je infrastruktura za teorijo boljša, več je de-
narja, hitreje je mogoče prenašati »inovacije« v kapitalske akumulacijske procese, v vojsko,
policijo in administracijo, lažje je zaustaviti subverzivne in emancipacijske učinke teorije.
Veliko pa je tudi razlogov, da se na obrobju zatira teoretske prakse. Glavne nevarnosti
za kapital prihajajo od tega, da je na periferiji veliko izraziteje čutiti strateški pomen druž-
boslovja in humanistike, o katerem piše, denimo, Michel Freitag. Subverzivn68i in odpor-
niški naboj teorije je na obrobju močnejši in lažje prehaja iz teoretskih praks v alternativ-
ne politične in družbene prakse.69 Hkrati so pogoji za teoretske prakse na področjih, kjer
teorija ni neposredno odvisna od denarnih vlaganj, malone po pravilu boljši kakor v sredi-
šču. Ustanove, kjer je mogoče prakticirati teorijo, so na obrobju pogosto (ne pa vselej) od-
prte do okolja, teoretske delavke in delavci so bolj politizirani in družbeno odgovorni, na
ustanovah ni kanoničnih doktrin, poteka pa teoretski dialog. Na socialističnem obrobju
je bilo šolstvo množično dostopno; ustanove, njihovi delavci in delavke, študentke in štu-
denti so se povezovali z antisistemskimi gibanji.70
67 To je huda trditev, a izhaja tako iz našega tukajšnjega premisleka kakor iz raziskav. Gl.: mednarodni raziskovalni pro-
jekt Humanistika in družboslovje na obrobju: znanosti ali tehnokratska orodja?; Breznik in Močnik, 2008; Breznik, 2009;
Krašovec, 2009 in 2011; Močnik, 2009b.
68 Freitag, 2010.
69 Marta Gregorčič, 2005.
70 Ti pogoji so bili izpolnjeni v Sovjetski zvezi v dvajsetih letih: sovjetski dosežki tistega časa so v veliki meri postavili
teoretskih praks v okoliščinah njihove podreditve kapitalu in njegovim pravno-političnim
konstrukcijam, se ob preobrazbi visokega šolstva (in raziskovalnih ustanov) v aparate zna-
nja z vso ostrino postavi vprašanje, kako poslej proizvajati teorijo.
Vladavina kapitala dopušča ali celo spodbuja teoretske prakse v dveh primerih: če je
mogoče od njih pričakovati stranske učinke v znanju (v »inovacijah«), ki jih je mogoče
uporabiti pri akumulaciji kapitala; če so njihovi stranski učinki uporabni pri zagotavlja-
nju pogojev za akumulacijo kapitala (vojna tehnologija, tehnologije družbenega upravlja-
nja, vključno z represijo). Ob tem morajo kapital in njegovi politični zastopniki upošteva-
ti tudi tveganje, ki ga prinašajo teoretske prakse kot teoretske prakse, se pravi, zaradi svo-
jega imanentnega subverzivnega in odporniškega naboja. Družbeno tveganje, ki ga prina-
ša teorija, je na periferiji večje kakor v središču. Ne le ker je vladavina kapitala v perifernih
družbah manj trdna; temveč tudi zato ker so prav zaradi šibkih držav pod nadzorom sko-
rumpiranih vladajočih slojev teoretske prakse na obrobju pogosto bolj svobodne.
Vrsta razlogov tako napeljuje kapital in njegove zastopnike, da dopuščajo in celo spod-
bujajo teoretske prakse v središču. V središču je infrastruktura za teorijo boljša, več je de-
narja, hitreje je mogoče prenašati »inovacije« v kapitalske akumulacijske procese, v vojsko,
policijo in administracijo, lažje je zaustaviti subverzivne in emancipacijske učinke teorije.
Veliko pa je tudi razlogov, da se na obrobju zatira teoretske prakse. Glavne nevarnosti
za kapital prihajajo od tega, da je na periferiji veliko izraziteje čutiti strateški pomen druž-
boslovja in humanistike, o katerem piše, denimo, Michel Freitag. Subverzivn68i in odpor-
niški naboj teorije je na obrobju močnejši in lažje prehaja iz teoretskih praks v alternativ-
ne politične in družbene prakse.69 Hkrati so pogoji za teoretske prakse na področjih, kjer
teorija ni neposredno odvisna od denarnih vlaganj, malone po pravilu boljši kakor v sredi-
šču. Ustanove, kjer je mogoče prakticirati teorijo, so na obrobju pogosto (ne pa vselej) od-
prte do okolja, teoretske delavke in delavci so bolj politizirani in družbeno odgovorni, na
ustanovah ni kanoničnih doktrin, poteka pa teoretski dialog. Na socialističnem obrobju
je bilo šolstvo množično dostopno; ustanove, njihovi delavci in delavke, študentke in štu-
denti so se povezovali z antisistemskimi gibanji.70
67 To je huda trditev, a izhaja tako iz našega tukajšnjega premisleka kakor iz raziskav. Gl.: mednarodni raziskovalni pro-
jekt Humanistika in družboslovje na obrobju: znanosti ali tehnokratska orodja?; Breznik in Močnik, 2008; Breznik, 2009;
Krašovec, 2009 in 2011; Močnik, 2009b.
68 Freitag, 2010.
69 Marta Gregorčič, 2005.
70 Ti pogoji so bili izpolnjeni v Sovjetski zvezi v dvajsetih letih: sovjetski dosežki tistega časa so v veliki meri postavili
