Page 61 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 61
c. Intelektualne delavke in delavce sili k enostranskemu navezovanju na mednaro-
dne klike, ki imajo oblast v vladajočih ustanovah – in jih ločuje od okolja, ki je financiralo
njihovo izobraževanje, v precejšnji meri pa financira tudi njihovo znanstveno delo. Druž-
bena posledica je, da se ponovno ustvarja razumniški sloj, ločen od ljudstva, ki ga vzdržuje.
Hkrati vse bolj razpada tukajšnje znanstveno področje samo. Znanstvene prakse zgublja-
jo stik druga z drugo, družbeno področje znanosti postaja vse bolj dezartikulirano: drobi
se na izolirane vrtičke (ki jih pogosto obdeluje ena sama oseba), logika razvoja teh vrtičk-
ov pa je zunaj njih, v središčih teoretskega in znanstvenega dela. Ti vrtički ne morejo ko-
municirati med seboj – kar pomeni, da so vse manj sposobni drug drugega ocenjevati in
vse bolj prisiljeni prav k tistemu mehanicističnemu avtomatizmu ocenjevanja, ki je dezar-
tikulacijo povzročilo. Ta merila so s svojimi »točkovanji« sprožila negativno spiralo, ki je
mogoče že v tem trenutku ni več mogoče zaustaviti.54
Negativna spirala
Negativna spirala, v katero se je ujelo slovensko visoko šolstvo, je povzročila strm pro-
pad v zadnjih desetletjih. O tem se prepričamo, že če se le površno spomnimo nedavne
preteklosti.
Jugoslovanske družbene in humanistične vede so razvile nekaj sicer ločenih, a razme-
roma trdnih akademskih okolij, ki so bila vsako po svoje tesno povezana s sočasno svetov-
no produkcijo. V družboslovju je bila Ljubljana pomembno središče,55 četudi se ljubljan-
54 V času veljave teh meril je kakovost dela v visokem šolstvu in sploh v raziskovanju strmo padala. Posledica je, da je tu-
kajšnji prostor vse bolj izoliran in provincialen. V Jugoslaviji so, denimo, na področju družboslovja delovala tri sve-
tovno pomembna središča: meduniverzitetni center v Dubrovniku, korčulska poletna šola in srečanja v Cavtatu.
V Sloveniji ta čas ni nobenega takega središča. Pokazati bi bilo mogoče, da so bile vse pomembne problematike v
humanistiki in družboslovju v zadnjem času vpeljane skoz teoretske prakse, ki so potekale zunaj visokošolskega in
znanstvenega establišmenta (na primer: biopolitika; fordizem/postfordizem; kognitivni kapitalizem; kreativne in-
dustrije; neokonservativizem; neoliberalizem; novi tipi delovnih razmerij – prekarizacija ipd.). Marsikatera izmed
teh problematik je pozneje postala modna tematika tudi v establišmentu: vendar z zamudo in na odvisen način, ki ne
omogoča produktivnih teoretskih praks. Za nasproten primer, ob katerem lahko izmerimo resnost nazadovanja, naj
navedemo humanistične in družboslovne teoretske prakse v šestdesetih in sedemdesetih letih, ki so na jugoslovan-
skih in tudi na slovenskih univerzah potekale sočasno s takratnimi »svetovnimi« teoretskimi preboji – in to na izvi-
ren in produktiven način. Prenos teh praks v tukajšnje visokošolske procese so visokošolske ustanove v glavnem blo-
kirale – nadomestil pa jih je uvoz ideoloških učinkov teh teoretskih prebojev iz anglofonskega sveta, se pravi, uvoz »iz
druge roke« v dekadentni maniri »postmodernizma«. Gl., na primer, Močnik, 1993.
55 Zlasti po institucionalizaciji sociologije na Visoki šoli za sociologijo in politične vede. Slovenska sociologija je v Jugo-
slaviji pionirsko razvijala empirične raziskave (na omenjeni visoki šoli oz. pozneje fakulteti in na Inštitutu za sociolo-
gijo), mednarodno pa je postala pomembna z Inštitutom za raziskovanje javnega mnenja.
dne klike, ki imajo oblast v vladajočih ustanovah – in jih ločuje od okolja, ki je financiralo
njihovo izobraževanje, v precejšnji meri pa financira tudi njihovo znanstveno delo. Druž-
bena posledica je, da se ponovno ustvarja razumniški sloj, ločen od ljudstva, ki ga vzdržuje.
Hkrati vse bolj razpada tukajšnje znanstveno področje samo. Znanstvene prakse zgublja-
jo stik druga z drugo, družbeno področje znanosti postaja vse bolj dezartikulirano: drobi
se na izolirane vrtičke (ki jih pogosto obdeluje ena sama oseba), logika razvoja teh vrtičk-
ov pa je zunaj njih, v središčih teoretskega in znanstvenega dela. Ti vrtički ne morejo ko-
municirati med seboj – kar pomeni, da so vse manj sposobni drug drugega ocenjevati in
vse bolj prisiljeni prav k tistemu mehanicističnemu avtomatizmu ocenjevanja, ki je dezar-
tikulacijo povzročilo. Ta merila so s svojimi »točkovanji« sprožila negativno spiralo, ki je
mogoče že v tem trenutku ni več mogoče zaustaviti.54
Negativna spirala
Negativna spirala, v katero se je ujelo slovensko visoko šolstvo, je povzročila strm pro-
pad v zadnjih desetletjih. O tem se prepričamo, že če se le površno spomnimo nedavne
preteklosti.
Jugoslovanske družbene in humanistične vede so razvile nekaj sicer ločenih, a razme-
roma trdnih akademskih okolij, ki so bila vsako po svoje tesno povezana s sočasno svetov-
no produkcijo. V družboslovju je bila Ljubljana pomembno središče,55 četudi se ljubljan-
54 V času veljave teh meril je kakovost dela v visokem šolstvu in sploh v raziskovanju strmo padala. Posledica je, da je tu-
kajšnji prostor vse bolj izoliran in provincialen. V Jugoslaviji so, denimo, na področju družboslovja delovala tri sve-
tovno pomembna središča: meduniverzitetni center v Dubrovniku, korčulska poletna šola in srečanja v Cavtatu.
V Sloveniji ta čas ni nobenega takega središča. Pokazati bi bilo mogoče, da so bile vse pomembne problematike v
humanistiki in družboslovju v zadnjem času vpeljane skoz teoretske prakse, ki so potekale zunaj visokošolskega in
znanstvenega establišmenta (na primer: biopolitika; fordizem/postfordizem; kognitivni kapitalizem; kreativne in-
dustrije; neokonservativizem; neoliberalizem; novi tipi delovnih razmerij – prekarizacija ipd.). Marsikatera izmed
teh problematik je pozneje postala modna tematika tudi v establišmentu: vendar z zamudo in na odvisen način, ki ne
omogoča produktivnih teoretskih praks. Za nasproten primer, ob katerem lahko izmerimo resnost nazadovanja, naj
navedemo humanistične in družboslovne teoretske prakse v šestdesetih in sedemdesetih letih, ki so na jugoslovan-
skih in tudi na slovenskih univerzah potekale sočasno s takratnimi »svetovnimi« teoretskimi preboji – in to na izvi-
ren in produktiven način. Prenos teh praks v tukajšnje visokošolske procese so visokošolske ustanove v glavnem blo-
kirale – nadomestil pa jih je uvoz ideoloških učinkov teh teoretskih prebojev iz anglofonskega sveta, se pravi, uvoz »iz
druge roke« v dekadentni maniri »postmodernizma«. Gl., na primer, Močnik, 1993.
55 Zlasti po institucionalizaciji sociologije na Visoki šoli za sociologijo in politične vede. Slovenska sociologija je v Jugo-
slaviji pionirsko razvijala empirične raziskave (na omenjeni visoki šoli oz. pozneje fakulteti in na Inštitutu za sociolo-
gijo), mednarodno pa je postala pomembna z Inštitutom za raziskovanje javnega mnenja.
