Page 59 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 59
o nezadostno državno financiranje neposredno pomaga pri reprodukciji hierarhičnih
odnosov na univerzi in k zapiranju univerze pred teoretskimi in drugimi inovativnimi
praksami.
Sedanje državne politike v resnici ne urejajo težav visokega šolstva, temveč rešujejo
problem sodobnih držav. Ta problem jim je naložen z novo vlogo, ki jo imajo (nacional-
ne) države v sedanjem svetovnem sistemu. Kapital je v tolikšni meri odstranil pravno-po-
litične (državne) ovire svoji mobilnosti, da je preobrnil logiko odnosov med poslovnimi
dejavnostmi in pravno-političnimi (državnimi) politikami. Še nedavno (v obdobju »ke-
ynesovskega« ali »socialističnega« »fordizma«)48 je država s svojimi ukrepi hkrati varo-
vala »domači« kapital in zagotavljala razredni kompromis na področju svoje jurisdikcije
(splošna zaposlenost; javni sistemi zdravstvenega, socialnega in starostnega varstva; brez-
plačno javno šolstvo). Zdaj si države prizadevajo, da bi na področje svoje jurisdikcije pri-
tegnile kapital in ga tam obdržale. V prejšnjih časih je bil problem nacionalne ekonomi-
je, kako z državno prisilo usklajevati logiko kapitala s koristmi prebivalstva. Zdaj je pro-
blem državne politike, kako logiki kapitala navkljub ohranjati socialni mir med prebival-
stvom in kohezijo v družbi. Prej je bil problem države družbeno-ekonomski; zdaj je samo
še družbeno-političen.49
varčevanja nagnali prekarne sodelavke in sodelavce. (» … so bili /…/ upoštevani osnovni kriteriji za dodelitev delovnih
obveznosti, tj. polna zaposlitev za nedoločen čas oziroma nosilstvo predmetov. Sodelavci, s katerimi FHŠ letos ne so-
deluje, niso zadostili omenjenim kriterijem«. Vesna Mikolič, dekanja FHŠ UP, Dejstva in resnice o FHŠ, Delo – So-
botna priloga, 16. oktobra 2010). To pomeni, da so čistko teorije opravili že takrat, ko so odločali, koga bodo redno za-
poslili. V nasprotju z drugimi visokošolskimi ustanovami je FHŠ UP vsaj v prekarna delovna razmerja še pripuščala
osebe, ki se ukvarjajo s teorijo: rezultat je bila nadpovprečna kakovost študentk in študentov na FHŠ. A vodstvo pri
varčevalnih ukrepih tega ni upoštevalo.
48 Tu abstrahiramo od siceršnjih razlik med državami blaginje v svetovno-sistemskem središču in državami blaginje na
(pol)periferiji. Prve so ne glede na konkretne odnose med parlamentarnimi strankami uveljavljale socialdemokratski
program; druge so dežele zgodovinskih socializmov. Širše o tej poenostavitvi gl. v: Močnik, 2006b.
49 Paradoksno to povzroča tako imenovano »depolitizacijo« političnih procesov in aparatov. V resnici zastopniki kapi-
tala monopolizirajo politične aparate: sodobna državna politika zato dobiva videz »managementa nasploh« in upo-
rablja estradne in oglaševalske tehnologije. S tem privatizira politični javni prostor – se pravi, odpravlja moderno dr-
žavo, ki je temeljila na relativno avtonomni (javni) politični sferi. V 19. stoletju je bila, kakor piše v Komunističnem
manifestu, »državna oblast le odbor, ki upravlja skupnostne posle vsega buržoaznega razreda« (Marx in Engels, 1979:
591). V 20. stoletju je državna oblast v središču sistema postala pogajalski oddelek buržoaznega razreda v razrednem
boju z delovnimi razredi, v zgodovinskih socializmih pa je bila realna eksistenca socialnega miru pod monopolnim
državnim kapitalizmom (jugoslovanski sistem z delavskim samoupravljanjem in družbenim upravljanjem je bil brž-
čas izjema; a to ni predmet tukajšnje razprave). V 21. stoletju, se zdi, postaja država področno vojaško poveljstvo in od-
delek za odnose z javnostjo globalnega Gesamtkapital-a.
odnosov na univerzi in k zapiranju univerze pred teoretskimi in drugimi inovativnimi
praksami.
Sedanje državne politike v resnici ne urejajo težav visokega šolstva, temveč rešujejo
problem sodobnih držav. Ta problem jim je naložen z novo vlogo, ki jo imajo (nacional-
ne) države v sedanjem svetovnem sistemu. Kapital je v tolikšni meri odstranil pravno-po-
litične (državne) ovire svoji mobilnosti, da je preobrnil logiko odnosov med poslovnimi
dejavnostmi in pravno-političnimi (državnimi) politikami. Še nedavno (v obdobju »ke-
ynesovskega« ali »socialističnega« »fordizma«)48 je država s svojimi ukrepi hkrati varo-
vala »domači« kapital in zagotavljala razredni kompromis na področju svoje jurisdikcije
(splošna zaposlenost; javni sistemi zdravstvenega, socialnega in starostnega varstva; brez-
plačno javno šolstvo). Zdaj si države prizadevajo, da bi na področje svoje jurisdikcije pri-
tegnile kapital in ga tam obdržale. V prejšnjih časih je bil problem nacionalne ekonomi-
je, kako z državno prisilo usklajevati logiko kapitala s koristmi prebivalstva. Zdaj je pro-
blem državne politike, kako logiki kapitala navkljub ohranjati socialni mir med prebival-
stvom in kohezijo v družbi. Prej je bil problem države družbeno-ekonomski; zdaj je samo
še družbeno-političen.49
varčevanja nagnali prekarne sodelavke in sodelavce. (» … so bili /…/ upoštevani osnovni kriteriji za dodelitev delovnih
obveznosti, tj. polna zaposlitev za nedoločen čas oziroma nosilstvo predmetov. Sodelavci, s katerimi FHŠ letos ne so-
deluje, niso zadostili omenjenim kriterijem«. Vesna Mikolič, dekanja FHŠ UP, Dejstva in resnice o FHŠ, Delo – So-
botna priloga, 16. oktobra 2010). To pomeni, da so čistko teorije opravili že takrat, ko so odločali, koga bodo redno za-
poslili. V nasprotju z drugimi visokošolskimi ustanovami je FHŠ UP vsaj v prekarna delovna razmerja še pripuščala
osebe, ki se ukvarjajo s teorijo: rezultat je bila nadpovprečna kakovost študentk in študentov na FHŠ. A vodstvo pri
varčevalnih ukrepih tega ni upoštevalo.
48 Tu abstrahiramo od siceršnjih razlik med državami blaginje v svetovno-sistemskem središču in državami blaginje na
(pol)periferiji. Prve so ne glede na konkretne odnose med parlamentarnimi strankami uveljavljale socialdemokratski
program; druge so dežele zgodovinskih socializmov. Širše o tej poenostavitvi gl. v: Močnik, 2006b.
49 Paradoksno to povzroča tako imenovano »depolitizacijo« političnih procesov in aparatov. V resnici zastopniki kapi-
tala monopolizirajo politične aparate: sodobna državna politika zato dobiva videz »managementa nasploh« in upo-
rablja estradne in oglaševalske tehnologije. S tem privatizira politični javni prostor – se pravi, odpravlja moderno dr-
žavo, ki je temeljila na relativno avtonomni (javni) politični sferi. V 19. stoletju je bila, kakor piše v Komunističnem
manifestu, »državna oblast le odbor, ki upravlja skupnostne posle vsega buržoaznega razreda« (Marx in Engels, 1979:
591). V 20. stoletju je državna oblast v središču sistema postala pogajalski oddelek buržoaznega razreda v razrednem
boju z delovnimi razredi, v zgodovinskih socializmih pa je bila realna eksistenca socialnega miru pod monopolnim
državnim kapitalizmom (jugoslovanski sistem z delavskim samoupravljanjem in družbenim upravljanjem je bil brž-
čas izjema; a to ni predmet tukajšnje razprave). V 21. stoletju, se zdi, postaja država področno vojaško poveljstvo in od-
delek za odnose z javnostjo globalnega Gesamtkapital-a.
