Page 64 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 64
si ustvarjale monopolne niše.60 Predpisi zlasti silijo tukajšnje visokošolske ustanove, da
se odpovedujejo tukajšnjim teoretskim tradicijam, postavljajo jih v odvisnost od ideološke
cenzure v drugih državah (sorodni tuji študijski programi morajo biti akreditirani v svo-
ji državi) in vsiljujejo čisto določen (in že dokazano škodljiv) neuniverzitetni model štu-
dijskega procesa (govorijo o »učnih izidih oziroma kompetencah«, kar je bolonjsko be-
sedišče).
Splošni zaton univerze v Evropi
Splošni zaton univerze v Evropi61 najbolje ponazarja bolonjska reforma. Njen očitni
paradoks je v temle: medtem ko je uradna ideologija EU »na znanju temelječa družba«,
medtem ko nekateri teoretiki govorijo o »kognitivnem kapitalizmu«62 – pa evropska bo-
lonjska reforma na univerzo vpeljuje množično standardizirano proizvodnjo fordistične-
ga tipa. Primož Krašovec opozarja, da je »na znanju temelječa družba« ideološka puhlica,
»kognitivni kapitalizem« pa psevdoteoretska konstrukcija: pogledati je treba, kaj se de-
jansko dogaja na univerzah in v raziskovalnih ustanovah, in videli bomo, da se bliskovito
povečujeta represija in eksploatacija. Po Krašovcu je vzrok v tem, da je proces »realne po-
dreditve dela kapitalu« naposled zajel tudi visoko šolstvo in raziskovanje.63
Podrejanje visokošolskih procesov kapitalu pa ni neposredno in njegovi dejavniki vsaj
v večini niso individualni kapitali. Večji del podrejanja za zdaj opravlja država z zakonsko
prisilo in administrativnimi posegi. Država tudi ustvarja pogoje, ki omogočajo, da indivi-
dualni kapitali stopajo v visoko šolstvo. Sicer pa država bodisi z javnim denarjem financira
»inovacije«, ki neposredno prispevajo k povečevanju produktivnosti individualnih kapi-
60 »Merila za akreditacijo in zunanjo evalvacijo visokošolskih zavodov in študijskih programov« Nacionalne agencije
za kakovost v visokem šolstvu, 17. člen, točka 5: »program je mednarodno primerljiv; primerjava je narejena z najmanj
tremi sorodnimi tujimi /sic!/ programi iz različnih držav, od tega vsaj iz dveh držav članic Evropske unije; programi
so v državi, kjer se izvajajo, ustrezno akreditirani oziroma priznani; primerljivost se izkazuje z učnimi izidi oziroma
kompetencami, s formalno in vsebinsko sestavo programa, trajanjem študija in možnostmi za mednarodno sodelo-
vanje; v primerjavi so opisane in utemeljene tudi razlike med predlaganim programom in sorodnimi programi.« –
Očitna je prava groza pred izvirnostjo. Svet agencije je jeseni 2010 zavrnil spremembo v besedilu meril, ki bi omogo-
čila vpeljavo izvirnih in zato tudi zares »konkurenčnih« študijskih programov.
61 Pravzaprav bi morali govoriti o zatonu univerze v okviru svetovnega kapitalističnega sistema: univerza je značilna sre-
dnjeveška evropska ustanova, ki se je razširila po svetu skupaj s širitvijo kapitalizma; že v tem je zadosti protislovij. Ta
čas »Evropa« krizo univerz hkrati izvaža na svoje obrobje (v Rusijo, nekdanje kolonije v Afriki in delno v Aziji) in jo
uvaža iz sedanjih in uveljavljajočih se središč (kolikor sama postaja polperiferija ZDA in vzhodne Azije). O evropskih
razsežnostih teh procesov, gl.: Rotar, 2009.
62 Vercellone, 2002; Vercellone, 2006; Vercellone, 2007; Kirn, 2010; Breznik, 2010.
63 Krašovec, 2011.
se odpovedujejo tukajšnjim teoretskim tradicijam, postavljajo jih v odvisnost od ideološke
cenzure v drugih državah (sorodni tuji študijski programi morajo biti akreditirani v svo-
ji državi) in vsiljujejo čisto določen (in že dokazano škodljiv) neuniverzitetni model štu-
dijskega procesa (govorijo o »učnih izidih oziroma kompetencah«, kar je bolonjsko be-
sedišče).
Splošni zaton univerze v Evropi
Splošni zaton univerze v Evropi61 najbolje ponazarja bolonjska reforma. Njen očitni
paradoks je v temle: medtem ko je uradna ideologija EU »na znanju temelječa družba«,
medtem ko nekateri teoretiki govorijo o »kognitivnem kapitalizmu«62 – pa evropska bo-
lonjska reforma na univerzo vpeljuje množično standardizirano proizvodnjo fordistične-
ga tipa. Primož Krašovec opozarja, da je »na znanju temelječa družba« ideološka puhlica,
»kognitivni kapitalizem« pa psevdoteoretska konstrukcija: pogledati je treba, kaj se de-
jansko dogaja na univerzah in v raziskovalnih ustanovah, in videli bomo, da se bliskovito
povečujeta represija in eksploatacija. Po Krašovcu je vzrok v tem, da je proces »realne po-
dreditve dela kapitalu« naposled zajel tudi visoko šolstvo in raziskovanje.63
Podrejanje visokošolskih procesov kapitalu pa ni neposredno in njegovi dejavniki vsaj
v večini niso individualni kapitali. Večji del podrejanja za zdaj opravlja država z zakonsko
prisilo in administrativnimi posegi. Država tudi ustvarja pogoje, ki omogočajo, da indivi-
dualni kapitali stopajo v visoko šolstvo. Sicer pa država bodisi z javnim denarjem financira
»inovacije«, ki neposredno prispevajo k povečevanju produktivnosti individualnih kapi-
60 »Merila za akreditacijo in zunanjo evalvacijo visokošolskih zavodov in študijskih programov« Nacionalne agencije
za kakovost v visokem šolstvu, 17. člen, točka 5: »program je mednarodno primerljiv; primerjava je narejena z najmanj
tremi sorodnimi tujimi /sic!/ programi iz različnih držav, od tega vsaj iz dveh držav članic Evropske unije; programi
so v državi, kjer se izvajajo, ustrezno akreditirani oziroma priznani; primerljivost se izkazuje z učnimi izidi oziroma
kompetencami, s formalno in vsebinsko sestavo programa, trajanjem študija in možnostmi za mednarodno sodelo-
vanje; v primerjavi so opisane in utemeljene tudi razlike med predlaganim programom in sorodnimi programi.« –
Očitna je prava groza pred izvirnostjo. Svet agencije je jeseni 2010 zavrnil spremembo v besedilu meril, ki bi omogo-
čila vpeljavo izvirnih in zato tudi zares »konkurenčnih« študijskih programov.
61 Pravzaprav bi morali govoriti o zatonu univerze v okviru svetovnega kapitalističnega sistema: univerza je značilna sre-
dnjeveška evropska ustanova, ki se je razširila po svetu skupaj s širitvijo kapitalizma; že v tem je zadosti protislovij. Ta
čas »Evropa« krizo univerz hkrati izvaža na svoje obrobje (v Rusijo, nekdanje kolonije v Afriki in delno v Aziji) in jo
uvaža iz sedanjih in uveljavljajočih se središč (kolikor sama postaja polperiferija ZDA in vzhodne Azije). O evropskih
razsežnostih teh procesov, gl.: Rotar, 2009.
62 Vercellone, 2002; Vercellone, 2006; Vercellone, 2007; Kirn, 2010; Breznik, 2010.
63 Krašovec, 2011.
