Page 58 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 58
učitelje kakor za študentke in študente povečevala, intenzivnost je upadala.44 Z drugi-
mi besedami: bilo je vse več dela za vse manjšo kakovost.
Bolonjska reforma je močno pospešila te procese.45 Vsebinska zahtevnost učiteljskega
dela se s temi procesi zmanjšuje, količinska obremenitev učiteljic in učiteljev pa se poveču-
je. Učitelji morajo vse več delati, hkrati pa jih nič več ne spodbuja (niti ne sili), da bi izbolj-
ševali kakovost svojega dela. Ob vse manjših možnostih, da bi se učiteljski kader ustrezno
obnavljal in številčno krepil, tudi ni nobene potrebe, da bi redno zaposleni skrbeli za ka-
kovost svojega dela.46 Za povrh se na status redno zaposlenega visokošolskega učitelja veže
vse več privilegijev, zlasti na raziskovalnem področju. Posledica je, da je visokošolski uči-
teljski kader vse bolj zaprta skupina, ki ljubosumno varuje svoje privilegije in skrbno od-
ganja kandidatke in kandidate, ki bi s svojo kvaliteto lahko ogrozili privilegirane klike v
visokem šolstvu.47
44 Univerzitetna vodstva se niso uprla tem procesom. Nekatera niso niti doumela, kako zelo škodljivi so. Tako je, deni-
mo, vodstvo ljubljanske Filozofske fakultete jeseni 2010 predlagalo, da bi učiteljem in učiteljicam, ki predavajo samo
petim (ali manj) študentom, priznali zgolj polovično obremenitev. Namesto da bi se zavzemali za boljše razmerje
med številom študentk, študentov in učiteljev, učiteljic – so hoteli kaznovati tiste, ki zaradi ugodnega spleta okoliščin
(na katere učitelji sicer ne morejo vplivati) še lahko prakticirajo kolikor toliko normalen univerzitetni študijski proces.
45 Denimo, že zgolj mehanični prehod od dvesemestrskih k enosemestrskim predmetom je skrajšal čas, ko študentke
in študenti lahko študirajo. Kjer je branje podlaga študiju (humanistika, družboslovje, pravo), so se s tem bistveno po-
slabšale študijske razmere. Ustrezno se je morala znižati raven predavanj. Študentke in študenti se pritožujejo, da ne-
nehno berejo odlomke, ne morejo pa prebrati malone nobene knjige v celoti. Eden izmed nasledkov je, da je univerzi-
tetni proces bistveno bolj navezan na učni načrt in se po strukturi približuje srednješolskemu procesu. To se pravi, da
postaja reproduktiven in rutinski. Povezovanje izobraževanja z raziskovanjem je v teh okoliščinah utopija – ali pa pe-
lje k izkoriščanju študentk in študentov kot brezplačne delovne sile, ki opravlja tehnična dela. Z bolonjsko reformo se
je univerza dokončno odpovedala teoriji in se omejila na rutinsko prenašanje znanja.
46 Redno zaposleni na visokošolskih zavodih lahko predavajo katerikoli predmet, če se o tem dogovorijo s kolegicami
in kolegi. Z urami predavanj mešetarijo, da si zagotavljajo polno obremenjenost, vplivnost in klientelistična omrežja.
Redno zaposleni na visokošolskih ustanovah so tako pogosto nosilci predmetov, za katere nimajo »pokritja« ne v ob-
javah ne v raziskavah. Številni zaposleni si pridobijo več ur, kakor jih zmorejo predavati: za izvajalce najamejo prekarce
ali izvajanje zaupajo celo doktorandom. Na FHŠ UP je to zadnje celo deklarirana uradna politika: vodstvo UP FHŠ
je 2. junija 2010 predstavilo »obvezujoče smernice za racionalizacijo poslovanja (sic!)«, med katerimi je tudi tale: »V
študijski proces se pod vodstvom izvajalcev in mentorjev vključuje mlade raziskovalce.« (Spletna stran kolektiva Re-
šimo univerzo.) – »Merila za akreditacijo in zunanjo evalvacijo visokošolskih zavodov in študijskih programov« Na-
cionalne agencije za kakovost v visokem šolstvu omogočajo le šibko obrambo pred mahinacijami te vrste: »Spre-
membo habilitiranih nosilcev predmetov sprejme visokošolski zavod sam, skupine strokovnjakov pa jih presodijo ob
zunanji evalvaciji.« (54. člen.) »Merila« se ne ukvarjajo z odnosom med nosilkami in nosilci predmetov na eni strani
ter izvajalkami in izvajalci študijskega procesa na drugi strani.
47 Ko je vodstvo FHŠ UP leta 2010 izvršilo čistko med svojim učiteljskim kadrom, je bilo na prvi pogled videti, kakor da
s fakultete izganja teoretske prakse. Pokazalo pa se je, da je bila stvar veliko preprostejša: redno zaposleni so v imenu
mi besedami: bilo je vse več dela za vse manjšo kakovost.
Bolonjska reforma je močno pospešila te procese.45 Vsebinska zahtevnost učiteljskega
dela se s temi procesi zmanjšuje, količinska obremenitev učiteljic in učiteljev pa se poveču-
je. Učitelji morajo vse več delati, hkrati pa jih nič več ne spodbuja (niti ne sili), da bi izbolj-
ševali kakovost svojega dela. Ob vse manjših možnostih, da bi se učiteljski kader ustrezno
obnavljal in številčno krepil, tudi ni nobene potrebe, da bi redno zaposleni skrbeli za ka-
kovost svojega dela.46 Za povrh se na status redno zaposlenega visokošolskega učitelja veže
vse več privilegijev, zlasti na raziskovalnem področju. Posledica je, da je visokošolski uči-
teljski kader vse bolj zaprta skupina, ki ljubosumno varuje svoje privilegije in skrbno od-
ganja kandidatke in kandidate, ki bi s svojo kvaliteto lahko ogrozili privilegirane klike v
visokem šolstvu.47
44 Univerzitetna vodstva se niso uprla tem procesom. Nekatera niso niti doumela, kako zelo škodljivi so. Tako je, deni-
mo, vodstvo ljubljanske Filozofske fakultete jeseni 2010 predlagalo, da bi učiteljem in učiteljicam, ki predavajo samo
petim (ali manj) študentom, priznali zgolj polovično obremenitev. Namesto da bi se zavzemali za boljše razmerje
med številom študentk, študentov in učiteljev, učiteljic – so hoteli kaznovati tiste, ki zaradi ugodnega spleta okoliščin
(na katere učitelji sicer ne morejo vplivati) še lahko prakticirajo kolikor toliko normalen univerzitetni študijski proces.
45 Denimo, že zgolj mehanični prehod od dvesemestrskih k enosemestrskim predmetom je skrajšal čas, ko študentke
in študenti lahko študirajo. Kjer je branje podlaga študiju (humanistika, družboslovje, pravo), so se s tem bistveno po-
slabšale študijske razmere. Ustrezno se je morala znižati raven predavanj. Študentke in študenti se pritožujejo, da ne-
nehno berejo odlomke, ne morejo pa prebrati malone nobene knjige v celoti. Eden izmed nasledkov je, da je univerzi-
tetni proces bistveno bolj navezan na učni načrt in se po strukturi približuje srednješolskemu procesu. To se pravi, da
postaja reproduktiven in rutinski. Povezovanje izobraževanja z raziskovanjem je v teh okoliščinah utopija – ali pa pe-
lje k izkoriščanju študentk in študentov kot brezplačne delovne sile, ki opravlja tehnična dela. Z bolonjsko reformo se
je univerza dokončno odpovedala teoriji in se omejila na rutinsko prenašanje znanja.
46 Redno zaposleni na visokošolskih zavodih lahko predavajo katerikoli predmet, če se o tem dogovorijo s kolegicami
in kolegi. Z urami predavanj mešetarijo, da si zagotavljajo polno obremenjenost, vplivnost in klientelistična omrežja.
Redno zaposleni na visokošolskih ustanovah so tako pogosto nosilci predmetov, za katere nimajo »pokritja« ne v ob-
javah ne v raziskavah. Številni zaposleni si pridobijo več ur, kakor jih zmorejo predavati: za izvajalce najamejo prekarce
ali izvajanje zaupajo celo doktorandom. Na FHŠ UP je to zadnje celo deklarirana uradna politika: vodstvo UP FHŠ
je 2. junija 2010 predstavilo »obvezujoče smernice za racionalizacijo poslovanja (sic!)«, med katerimi je tudi tale: »V
študijski proces se pod vodstvom izvajalcev in mentorjev vključuje mlade raziskovalce.« (Spletna stran kolektiva Re-
šimo univerzo.) – »Merila za akreditacijo in zunanjo evalvacijo visokošolskih zavodov in študijskih programov« Na-
cionalne agencije za kakovost v visokem šolstvu omogočajo le šibko obrambo pred mahinacijami te vrste: »Spre-
membo habilitiranih nosilcev predmetov sprejme visokošolski zavod sam, skupine strokovnjakov pa jih presodijo ob
zunanji evalvaciji.« (54. člen.) »Merila« se ne ukvarjajo z odnosom med nosilkami in nosilci predmetov na eni strani
ter izvajalkami in izvajalci študijskega procesa na drugi strani.
47 Ko je vodstvo FHŠ UP leta 2010 izvršilo čistko med svojim učiteljskim kadrom, je bilo na prvi pogled videti, kakor da
s fakultete izganja teoretske prakse. Pokazalo pa se je, da je bila stvar veliko preprostejša: redno zaposleni so v imenu
