Page 56 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 56
to kaže vrsta simptomov. Denimo: za stanovske meritokratske organizacije je značilno
rivalstvo med njihovimi člani – rivalstvo, ki hkrati zagotavlja nemoten potek hierarhično in
izkoriščevalsko organiziranega delovnega procesa in onemogoča, da bi se izkoriščani delav-
ci in delavke povezali in se upirali. Stanovsko rivalstvo se zdaj v skladu z vladajočo ideologijo
prikazuje kot »konkurenca«, selekcija in razvrščanje delavk in delavcev pa kot »tržni meha-
nizem«. Glede na dejanski proces odbiranja in razmeščanja sta fikciji o »trgu« in »konku-
renci« absurdno prenapihnjeni: izmed dveh, treh kandidatk in kandidatov se izloči teoreti-
ke41 in poišče ustrezno prilagodljive. Tu ni ne »trga« ne »konkurence« – v resnici bi ti ope-
raciji lahko legitimirala katerakoli ideologija. A biti mora vsakokratna vladajoča ideologija –
ki visokošolski aparat integrira v siceršnjo ideološko in politično konstrukcijo.
»Makro«-artikulacija skoz »mikro«-tehnike gospostva
Univerzitetna politika političnega razreda42 sodi k njegovim prizadevanjem, da bi v
svojo jurisdikcijo pritegnil in v njej obdržal kapital: zato z državno prisilo potiska visoko-
šolske procese v služnost kapitalu. Na drugi strani si vladajoče skupine na univerzi izpo-
zahtevam in odredbam zunanje javne oblasti, kakor tvegajo prevelika in neobvladljiva notranja nesoglasja.« (Teršek,
2011.) Omejena univerzitetna avtonomija pod skrbstvom političnega razreda ohranja in obnavlja na univerzi razmer-
ja neenakosti in izkoriščanja, ki so res glavni vir napetosti in spopadov: ta notranja strukturna protislovja bi brez zuna-
nje podpore države in njene vladajoče ideologije zares spodnesla univerzo – kakršna je zdaj.
41 Antiteoricizem univerzitetne ideologije pripada strukturi odnosov neenakosti in izkoriščanja na univerzi in ne indi-
vidualnim psihologijam. Ta razlika med individualno psihologijo in strukturno vzročnostjo je znan topos v marksi-
stični literaturi (Lukács, denimo, ga je uporabil za eksordialni topos v razpravi »Razredna zavest«; Lukács, 1985: 63).
Engels ga je povzel z nesrečno formulacijo o »napačni zavesti«, ki je povzročila toliko nesporazumov: »Ideologija je
proces, ki ga tako imenovani mislec opravlja sicer z zavestjo, toda z napačno zavestjo. Resnične gibalne sile, ki ga že-
nejo, mu ostanejo neznane, sicer to ne bi bil ideološki proces.« (Engels, 1956: 309.) V običajni zavesti univerzitetnih
agentov samih se kadrovska politika prikazuje na način osebnih spletk, izločanja konkurence, klientelizma in nepo-
tizma – a splošni rezultat je zanesljiv, saj ga povzroča struktura: izganjanje teorije. Nadaljnji argument za našo tezo
je v temle: »Velik, nemara celo večji del sedanjih visokošolskih učiteljev in učiteljic v humanistiki in družboslovju se
bržkone nikoli v življenju ni srečal s teoretsko prakso. A četudi ne zmorejo prepoznati teorije, kadar naletijo nanjo, jo
s svojimi dejanji vendarle preganjajo: te somnambulne anti-teoretske prakse precej zanesljivo kažejo, da je preganja-
nje teorije z univerze sistemsko in izhaja iz logike sedanje univerzitetne institucije.« (Močnik, 2009b: 393.)
42 Ta politika je še zlasti vpadljiva v perifernih državah, kjer vlada razred, ki ga je André Gunder Frank imenoval »lumpen-
buržoazija« (Frank, 1972): ti lokalni vladajoči sloji sami niso »nosilci kapitala«, temveč organizirajo ustrezno okolje za
kapitalsko izkoriščanje – to pa izvršuje zunanji kapital; za svoje usluge pobirajo rento. Prvi je postsocialistične vladajoče
sloje imenoval »lumpenburžoazija« Karel Kosík: »/…/ v kohabitaciji s sodobnim kapitalizmom (superkapitalom) lah-
ko demokracija deluje samo kot omejena, polovičarska ’ljudovlada‘, ki jo vrh tega od znotraj spodkopava novi sloj – lum-
penburžoazija.« (Kosík, 1997.) – Sicer pa si vse države prizadevajo, da bi pritegnile in obdržale kapital: v času nacionalnih
ekonomij so branile domači kapital, zdaj lovijo transnacionalni kapital. Razlika med centrom in periferijo je v tem, da v
središče umeščeni kapital privlači tokove presežne vrednosti, na obrobje umeščeni kapital pa jih izvlači.
rivalstvo med njihovimi člani – rivalstvo, ki hkrati zagotavlja nemoten potek hierarhično in
izkoriščevalsko organiziranega delovnega procesa in onemogoča, da bi se izkoriščani delav-
ci in delavke povezali in se upirali. Stanovsko rivalstvo se zdaj v skladu z vladajočo ideologijo
prikazuje kot »konkurenca«, selekcija in razvrščanje delavk in delavcev pa kot »tržni meha-
nizem«. Glede na dejanski proces odbiranja in razmeščanja sta fikciji o »trgu« in »konku-
renci« absurdno prenapihnjeni: izmed dveh, treh kandidatk in kandidatov se izloči teoreti-
ke41 in poišče ustrezno prilagodljive. Tu ni ne »trga« ne »konkurence« – v resnici bi ti ope-
raciji lahko legitimirala katerakoli ideologija. A biti mora vsakokratna vladajoča ideologija –
ki visokošolski aparat integrira v siceršnjo ideološko in politično konstrukcijo.
»Makro«-artikulacija skoz »mikro«-tehnike gospostva
Univerzitetna politika političnega razreda42 sodi k njegovim prizadevanjem, da bi v
svojo jurisdikcijo pritegnil in v njej obdržal kapital: zato z državno prisilo potiska visoko-
šolske procese v služnost kapitalu. Na drugi strani si vladajoče skupine na univerzi izpo-
zahtevam in odredbam zunanje javne oblasti, kakor tvegajo prevelika in neobvladljiva notranja nesoglasja.« (Teršek,
2011.) Omejena univerzitetna avtonomija pod skrbstvom političnega razreda ohranja in obnavlja na univerzi razmer-
ja neenakosti in izkoriščanja, ki so res glavni vir napetosti in spopadov: ta notranja strukturna protislovja bi brez zuna-
nje podpore države in njene vladajoče ideologije zares spodnesla univerzo – kakršna je zdaj.
41 Antiteoricizem univerzitetne ideologije pripada strukturi odnosov neenakosti in izkoriščanja na univerzi in ne indi-
vidualnim psihologijam. Ta razlika med individualno psihologijo in strukturno vzročnostjo je znan topos v marksi-
stični literaturi (Lukács, denimo, ga je uporabil za eksordialni topos v razpravi »Razredna zavest«; Lukács, 1985: 63).
Engels ga je povzel z nesrečno formulacijo o »napačni zavesti«, ki je povzročila toliko nesporazumov: »Ideologija je
proces, ki ga tako imenovani mislec opravlja sicer z zavestjo, toda z napačno zavestjo. Resnične gibalne sile, ki ga že-
nejo, mu ostanejo neznane, sicer to ne bi bil ideološki proces.« (Engels, 1956: 309.) V običajni zavesti univerzitetnih
agentov samih se kadrovska politika prikazuje na način osebnih spletk, izločanja konkurence, klientelizma in nepo-
tizma – a splošni rezultat je zanesljiv, saj ga povzroča struktura: izganjanje teorije. Nadaljnji argument za našo tezo
je v temle: »Velik, nemara celo večji del sedanjih visokošolskih učiteljev in učiteljic v humanistiki in družboslovju se
bržkone nikoli v življenju ni srečal s teoretsko prakso. A četudi ne zmorejo prepoznati teorije, kadar naletijo nanjo, jo
s svojimi dejanji vendarle preganjajo: te somnambulne anti-teoretske prakse precej zanesljivo kažejo, da je preganja-
nje teorije z univerze sistemsko in izhaja iz logike sedanje univerzitetne institucije.« (Močnik, 2009b: 393.)
42 Ta politika je še zlasti vpadljiva v perifernih državah, kjer vlada razred, ki ga je André Gunder Frank imenoval »lumpen-
buržoazija« (Frank, 1972): ti lokalni vladajoči sloji sami niso »nosilci kapitala«, temveč organizirajo ustrezno okolje za
kapitalsko izkoriščanje – to pa izvršuje zunanji kapital; za svoje usluge pobirajo rento. Prvi je postsocialistične vladajoče
sloje imenoval »lumpenburžoazija« Karel Kosík: »/…/ v kohabitaciji s sodobnim kapitalizmom (superkapitalom) lah-
ko demokracija deluje samo kot omejena, polovičarska ’ljudovlada‘, ki jo vrh tega od znotraj spodkopava novi sloj – lum-
penburžoazija.« (Kosík, 1997.) – Sicer pa si vse države prizadevajo, da bi pritegnile in obdržale kapital: v času nacionalnih
ekonomij so branile domači kapital, zdaj lovijo transnacionalni kapital. Razlika med centrom in periferijo je v tem, da v
središče umeščeni kapital privlači tokove presežne vrednosti, na obrobje umeščeni kapital pa jih izvlači.
