Page 54 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 54
ordističnega« kapitalizma, ko so se delovni razredi »integrirali« v kapitalsko razmerje
skoz konsumpcijo32), pač pa deluje na »trgu delovne sile«. Blagovni fetišizem zdaj deluje
kot buržoazna ideologija ločitve neposrednih proizvajalcev od delovnih sredstev, se pravi –
kot »spontana« ideologija temeljnega kapitalskega razmerja.33
Stanovska ideologija univerzitetnega »ceha« se je zlahka artikulirala s sodobno vla-
dajočo buržoazno ideologijo. Upoštevati je treba, da se stanovska univerzitetna ideologija
v kapitalizmu zlahka artikulira z vsako vladajočo ideologijo, prav zato ker je zastarela ide-
ologija aparata z arhaično notranjo organizacijo.34 Četudi bi ortodoksna sociologija brž-
kone klasificirala univerzitetne delavke in delavce v »srednji razred«, se pravi, v malome-
ščanstvo, pa so po specifičnem lokalnem »produkcijskem načinu«, ki se je na univerzah
razvil pod kapitalsko zahtevo po tehnični uporabnosti in reproduktivni koristnosti, bliže
tistim malim kmetom, o katerih piše Marx v Osemnajstem brumairu: »/…/ sestavljajo /…/
množico, katere člani živijo sicer v enakem položaju, toda ne stopajo v mnogotere medse-
bojne odnose. Njihov produkcijski način jih izolira drugega od drugega, namesto da bi jih
spravljal v vzajemne stike. /…/ niso nikakršen razred.«35 Lukacs pa dodaja: »Zato je tudi
ideološka oblika, ki jo dobi ’razredna zavest‘ kmetov, vsebinsko bolj spremenljiva kakor pri
drugih razredih; vselej je namreč izposojena.«36
Za skupine, ki se oblikujejo po stanovskem načelu, je značilno, da njihovi pripadni-
ki in pripadnice ne pripadajo istemu razredu. Tako je tudi na sodobni univerzi in v viso-
kem šolstvu. Neenakosti se celo povečujejo. Zlasti naraščajo razlike med stalno zaposleni-
32 Beaud, 2000: 250 in passim; Bembič, 2011.
33 Več o tem gl. v: Močnik, 2011. Lahko bi celo rekli, da je v sodobnosti trg delovne sile ideološka »spremenjena oblika«,
verwandelte Form, v kateri se temeljno razmerje, ki je pogoj za kapitalistični produkcijski način, namreč ločitev nepo-
srednega proizvajalca od produkcijskih sredstev, prikazuje »v običajni zavesti produkcijskih agentov samih« (Marx,
1973: 32.) Za buržoazno ideologijo je ta premik (od blagovnega fetišizma kot »fantazmagorične oblike« odnosa
med ljudmi v cirkulaciji k »fantazmagorični obliki« odnosa med ljudmi v produkciji) vsekakor napredek: saj se buržo-
azna ideologija s tem premikom prestavlja, če uporabimo Lukácsev izraz, bliže »osrednji točki« »družbene celote«
(Lukács, 1985: 74). Sodobna buržoazna ideologija sicer še zmerom misli v pojmih cirkulacije, a tokrat v sfero cirkula-
cije ne projicira rezultata procesa produkcije vrednosti, temveč sam pogoj, ki naredi, da je ta produkcija vrednosti kapi-
talistična produkcija vrednosti.
34 Za posebno ideologijo delavk in delavcev v univerzitetnem ideološkem aparatu zato dobesedno velja tale Lukácseva
opomba: »Nihanje ali razvojna neplodnost stališč drugih razredov (malomeščanov, kmetov) izhaja iz tega, da njihov
obstoj ne temelji izključno na njihovem položaju v kapitalističnem produkcijskem procesu, temveč je neločljivo po-
vezan z ostanki stanovske družbe.« (Lukács, 1985: 72.)
35 Marx, 1967: 562–563.
36 Lukács, 1985: 73.
skoz konsumpcijo32), pač pa deluje na »trgu delovne sile«. Blagovni fetišizem zdaj deluje
kot buržoazna ideologija ločitve neposrednih proizvajalcev od delovnih sredstev, se pravi –
kot »spontana« ideologija temeljnega kapitalskega razmerja.33
Stanovska ideologija univerzitetnega »ceha« se je zlahka artikulirala s sodobno vla-
dajočo buržoazno ideologijo. Upoštevati je treba, da se stanovska univerzitetna ideologija
v kapitalizmu zlahka artikulira z vsako vladajočo ideologijo, prav zato ker je zastarela ide-
ologija aparata z arhaično notranjo organizacijo.34 Četudi bi ortodoksna sociologija brž-
kone klasificirala univerzitetne delavke in delavce v »srednji razred«, se pravi, v malome-
ščanstvo, pa so po specifičnem lokalnem »produkcijskem načinu«, ki se je na univerzah
razvil pod kapitalsko zahtevo po tehnični uporabnosti in reproduktivni koristnosti, bliže
tistim malim kmetom, o katerih piše Marx v Osemnajstem brumairu: »/…/ sestavljajo /…/
množico, katere člani živijo sicer v enakem položaju, toda ne stopajo v mnogotere medse-
bojne odnose. Njihov produkcijski način jih izolira drugega od drugega, namesto da bi jih
spravljal v vzajemne stike. /…/ niso nikakršen razred.«35 Lukacs pa dodaja: »Zato je tudi
ideološka oblika, ki jo dobi ’razredna zavest‘ kmetov, vsebinsko bolj spremenljiva kakor pri
drugih razredih; vselej je namreč izposojena.«36
Za skupine, ki se oblikujejo po stanovskem načelu, je značilno, da njihovi pripadni-
ki in pripadnice ne pripadajo istemu razredu. Tako je tudi na sodobni univerzi in v viso-
kem šolstvu. Neenakosti se celo povečujejo. Zlasti naraščajo razlike med stalno zaposleni-
32 Beaud, 2000: 250 in passim; Bembič, 2011.
33 Več o tem gl. v: Močnik, 2011. Lahko bi celo rekli, da je v sodobnosti trg delovne sile ideološka »spremenjena oblika«,
verwandelte Form, v kateri se temeljno razmerje, ki je pogoj za kapitalistični produkcijski način, namreč ločitev nepo-
srednega proizvajalca od produkcijskih sredstev, prikazuje »v običajni zavesti produkcijskih agentov samih« (Marx,
1973: 32.) Za buržoazno ideologijo je ta premik (od blagovnega fetišizma kot »fantazmagorične oblike« odnosa
med ljudmi v cirkulaciji k »fantazmagorični obliki« odnosa med ljudmi v produkciji) vsekakor napredek: saj se buržo-
azna ideologija s tem premikom prestavlja, če uporabimo Lukácsev izraz, bliže »osrednji točki« »družbene celote«
(Lukács, 1985: 74). Sodobna buržoazna ideologija sicer še zmerom misli v pojmih cirkulacije, a tokrat v sfero cirkula-
cije ne projicira rezultata procesa produkcije vrednosti, temveč sam pogoj, ki naredi, da je ta produkcija vrednosti kapi-
talistična produkcija vrednosti.
34 Za posebno ideologijo delavk in delavcev v univerzitetnem ideološkem aparatu zato dobesedno velja tale Lukácseva
opomba: »Nihanje ali razvojna neplodnost stališč drugih razredov (malomeščanov, kmetov) izhaja iz tega, da njihov
obstoj ne temelji izključno na njihovem položaju v kapitalističnem produkcijskem procesu, temveč je neločljivo po-
vezan z ostanki stanovske družbe.« (Lukács, 1985: 72.)
35 Marx, 1967: 562–563.
36 Lukács, 1985: 73.
