Page 55 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 55
učiteljicami in učitelji in tistimi v raznih prekarnih razmerjih.37 V dosedanji zgodovi-
ni univerze na Slovenskem še nikoli niso tako surovo izkoriščali asistentov, lektoric in lek-
torjev ter zunanjih sodelavk in sodelavcev.38
Neenakosti in izkoriščanje na univerzah temeljijo na statusnih hierarhijah, ki izhaja-
jo iz »arhaičnega« meritokratskega načela. Merila za »zasluge«, se pravi, odnose nadreje-
nosti, podrejenosti in izkoriščanja urejajo predpisi, in te mora legitimirati neka ideologija.
Legitimacijo zunajekonomske prisile si univerza izposoja pri vladajoči ideologiji. Uprav-
no-pravno ogrodje je tako strateška razsežnost, ki hkrati zagotavlja več odločilnih pove-
zav: 1. povezuje sicer ločene individualne delovne procese univerzitetnih delavk in delav-
cev; 2. vzpostavlja in obnavlja hierarhična razmerja neenakosti; 3. regulira izkoriščanje; in
naposled: 4. artikulira lokalno stanovsko ideologijo z vladajočo ideologijo, ki legitimira
specifično univerzitetno gospostvo.39 Vladajoča ideologija tako deluje v samem jedru uni-
verzitetne ustanove.
Vladajoča ideologija integrira univerzitetni aparat v splošno konstrukcijo kapitalistične
države, s tem da neposredno legitimira hierarhična in izkoriščevalska razmerja na univerzi.40
37 V slovenskem visokem šolstvu je bilo leta 1988 za polni delovni čas zaposlenih 83,9 % visokošolskih učiteljic, učiteljev
in sodelavk, sodelavcev, leta 1998 se je njihov delež znižal na 57,9 % in leta 2008 je padel že na 48,1 %. Pri tem so velike
razlike med visokošolskimi ustanovami. (Podatki Sonje Kump na poštni listi Odbora za obrambo visokošolskega in
znanstvenega dela, 19.10.2010.)
38 Ta razmerja zatiranja in izkoriščanja neposredno vplivajo na kakovost dela: medtem ko stalno zaposleni lahko preda-
vajo katerikoli predmet vključno s tistimi, na področju katerih nimajo dokumentiranega znanstvenega dela, zunanji
sodelavci v procesu akreditacije pogosto sestavljajo študijske programe in učne načrte, ki jih pozneje predavajo manj
usposobljeni ali celo neusposobljeni, a stalno zaposleni »kolegi«. Sedanja pravna ureditev področja omogoča sistem-
sko prisvajanje tujega dela: študijski programi in učni načrti so »lastnina« institucije – sprememba nosilca predmeta
pa sodi med »manjše spremembe«, za katere ni potrebno soglasje Nacionalne agencije za kakovost visokega šolstva.
Ob siceršnji histeriji okoli »intelektualne lastnine« je to vsekakor omembe vredna izjema. – Prim.: Krašovec, 2011. –
Tudi na raziskovalnih inštitutih razmere niso boljše.
39 Zato je pravil vse več, upravna konstrukcija univerze pa postaja vse bolj zapletena in toga. Tako se univerza zaradi no-
tranjega razkroja akademskih procesov vse bolj podreja zunanji hegemoniji pravne ideologije, ki na univerzi vzposta-
vlja notranjo organizacijo delovnih procesov in povezuje specifično univerzitetno ideologijo z vladajočo ideologijo
kapitalistične države. (Primer administrativne proliferacije: »Pravilnik o organizaciji in izvajanju interdisciplinarne-
ga doktorskega študijskega programa Humanistika in družboslovje« na Filozofski fakulteti in Fakulteti za družbene
vede ljubljanske univerze obsega 71 členov.) »Prepoznamo lahko pomembne in utemeljene razloge za sklep, da je po-
dročje delovanja univerz ’prenormirano‘, kot takšno pa jemlje univerzam pristno avtonomijo.« (Teršek, 2011.)
40 S tem lahko pojasnimo, zakaj je videti, kakor da bi se univerze same odpovedovale avtonomiji; na to je opozoril An-
draž Teršek: »Občasno se celo zdi, pa tudi sliši, da si univerze in njihova vsakokratna uprava, pa tudi številni znan-
stveniki, ne želijo prevelike avtonomije. Kot razlog temu se navaja prepričanje, da univerze niso sposobne učinkovi-
to delovati in poslovati brez skrbniškega nadzora in ukazovalne avtoritete države. In da se raje formalno prilagajajo
ni univerze na Slovenskem še nikoli niso tako surovo izkoriščali asistentov, lektoric in lek-
torjev ter zunanjih sodelavk in sodelavcev.38
Neenakosti in izkoriščanje na univerzah temeljijo na statusnih hierarhijah, ki izhaja-
jo iz »arhaičnega« meritokratskega načela. Merila za »zasluge«, se pravi, odnose nadreje-
nosti, podrejenosti in izkoriščanja urejajo predpisi, in te mora legitimirati neka ideologija.
Legitimacijo zunajekonomske prisile si univerza izposoja pri vladajoči ideologiji. Uprav-
no-pravno ogrodje je tako strateška razsežnost, ki hkrati zagotavlja več odločilnih pove-
zav: 1. povezuje sicer ločene individualne delovne procese univerzitetnih delavk in delav-
cev; 2. vzpostavlja in obnavlja hierarhična razmerja neenakosti; 3. regulira izkoriščanje; in
naposled: 4. artikulira lokalno stanovsko ideologijo z vladajočo ideologijo, ki legitimira
specifično univerzitetno gospostvo.39 Vladajoča ideologija tako deluje v samem jedru uni-
verzitetne ustanove.
Vladajoča ideologija integrira univerzitetni aparat v splošno konstrukcijo kapitalistične
države, s tem da neposredno legitimira hierarhična in izkoriščevalska razmerja na univerzi.40
37 V slovenskem visokem šolstvu je bilo leta 1988 za polni delovni čas zaposlenih 83,9 % visokošolskih učiteljic, učiteljev
in sodelavk, sodelavcev, leta 1998 se je njihov delež znižal na 57,9 % in leta 2008 je padel že na 48,1 %. Pri tem so velike
razlike med visokošolskimi ustanovami. (Podatki Sonje Kump na poštni listi Odbora za obrambo visokošolskega in
znanstvenega dela, 19.10.2010.)
38 Ta razmerja zatiranja in izkoriščanja neposredno vplivajo na kakovost dela: medtem ko stalno zaposleni lahko preda-
vajo katerikoli predmet vključno s tistimi, na področju katerih nimajo dokumentiranega znanstvenega dela, zunanji
sodelavci v procesu akreditacije pogosto sestavljajo študijske programe in učne načrte, ki jih pozneje predavajo manj
usposobljeni ali celo neusposobljeni, a stalno zaposleni »kolegi«. Sedanja pravna ureditev področja omogoča sistem-
sko prisvajanje tujega dela: študijski programi in učni načrti so »lastnina« institucije – sprememba nosilca predmeta
pa sodi med »manjše spremembe«, za katere ni potrebno soglasje Nacionalne agencije za kakovost visokega šolstva.
Ob siceršnji histeriji okoli »intelektualne lastnine« je to vsekakor omembe vredna izjema. – Prim.: Krašovec, 2011. –
Tudi na raziskovalnih inštitutih razmere niso boljše.
39 Zato je pravil vse več, upravna konstrukcija univerze pa postaja vse bolj zapletena in toga. Tako se univerza zaradi no-
tranjega razkroja akademskih procesov vse bolj podreja zunanji hegemoniji pravne ideologije, ki na univerzi vzposta-
vlja notranjo organizacijo delovnih procesov in povezuje specifično univerzitetno ideologijo z vladajočo ideologijo
kapitalistične države. (Primer administrativne proliferacije: »Pravilnik o organizaciji in izvajanju interdisciplinarne-
ga doktorskega študijskega programa Humanistika in družboslovje« na Filozofski fakulteti in Fakulteti za družbene
vede ljubljanske univerze obsega 71 členov.) »Prepoznamo lahko pomembne in utemeljene razloge za sklep, da je po-
dročje delovanja univerz ’prenormirano‘, kot takšno pa jemlje univerzam pristno avtonomijo.« (Teršek, 2011.)
40 S tem lahko pojasnimo, zakaj je videti, kakor da bi se univerze same odpovedovale avtonomiji; na to je opozoril An-
draž Teršek: »Občasno se celo zdi, pa tudi sliši, da si univerze in njihova vsakokratna uprava, pa tudi številni znan-
stveniki, ne želijo prevelike avtonomije. Kot razlog temu se navaja prepričanje, da univerze niso sposobne učinkovi-
to delovati in poslovati brez skrbniškega nadzora in ukazovalne avtoritete države. In da se raje formalno prilagajajo
