Page 53 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 53
tno je, da se ti posebni lokalni strategiji s svojima posebnima in raznorodnima logika-
ma ujameta v istih učinkih.
Oglejmo si, kako vsaka izmed teh politik povzroča svoje učinke.
Periferni politični razred neposredno skrbi za dvoje: da v svojo jurisdikcijo privabi ka-
pital in ga v njej obdrži; da si zagotovi rentniške položaje, s katerih si lahko prisvaja svoj
delež od presežne vrednosti, ki odteka iz njegove jurisdikcije v svetovne sistemske centre.
Strategija sodobnega perifernega gospostva si zato izrecno prizadeva, da bi visoko šolstvo
podredila akumulaciji kapitala, da bi ga vpregla v koristnost za kapital in v reprodukcijo
kapitalističnih produkcijskih razmerij. Teorija, njeno prakticiranje in njeno prenašanje so
s stališča vladajočih razredov zgolj kolateralne žrtve, ki jih nemara niti ne opazijo. Tihi iz-
gon teorije je s stališča vladajočih še toliko manj opazen, ker pomaga k izrecnim ciljem re-
produkcije kapitalističnih razmerij in v njihovem okviru k reprodukciji podrejenega po-
ložaja periferne države v svetovnem sistemu: oboje je pogoj za ohranjanje njihove perifer-
ne razredne vladavine.
A na drugi strani gospostvo univerzitetnih »mandarinov« samo na sebi v preteklosti
ni povzročalo učinkov, ki jih njegovi mehanizmi proizvajajo v kontekstu sodobnega kapi-
talizma: ni nujno preganjalo teorije, ni se nujno povezovalo s služnostjo kapitalu itn. Uni-
verzitetne hierarhije so resda »arhaične«, se pravi, bistveno starejše kakor sodobni kapi-
talizem – a zato vseeno niso anahronistične. Poskusimo torej dognati, kako se skupine na
univerzah in v visokem šolstvu nasploh praktično in ideološko integrirajo v procese so-
dobnega kapitalizma.
Univerza je navsezadnje le ideološki aparat države
Ideološki aparati države, pravi Althusser, imajo vsak svojo specifično ideologijo, prak-
ticirajo vsak svoje specifične prakse – a enoti jih vladajoča ideologija: ideološki aparati dr-
žave so poenoteni pod vladajočo ideologijo.31 Univerza je ideološki aparat države: torej jo
z drugimi ideološkimi aparati povezuje vladajoča ideologija; in ta ideologija, lahko do-
mnevamo, tudi integrira univerzo v pravno-politične strukture in prakse države sodob-
nega kapitalizma.
Vladajoča ideologija sodobnega kapitalizma je še zmerom blagovni fetišizem: a zdaj
glavno področje njenega delovanja ni več trg dobrin (kakor je bilo v porabniški družbi
ga procesa periferna in torej slaboten vir akumulacije kapitala. /…/ šibkost države včasih pomeni relativno moč lokal-
nih imenitnežev /…/ Ti lokalni baroni so iz kapitalističnega podjetništva potegnili njegovo mafijskost. Mafije so prav-
zaprav plenilci, ki se hranijo s proizvodnim procesom.« (Wallerstein, 2006: 72–74.)
31 Althusser, 1999.
ma ujameta v istih učinkih.
Oglejmo si, kako vsaka izmed teh politik povzroča svoje učinke.
Periferni politični razred neposredno skrbi za dvoje: da v svojo jurisdikcijo privabi ka-
pital in ga v njej obdrži; da si zagotovi rentniške položaje, s katerih si lahko prisvaja svoj
delež od presežne vrednosti, ki odteka iz njegove jurisdikcije v svetovne sistemske centre.
Strategija sodobnega perifernega gospostva si zato izrecno prizadeva, da bi visoko šolstvo
podredila akumulaciji kapitala, da bi ga vpregla v koristnost za kapital in v reprodukcijo
kapitalističnih produkcijskih razmerij. Teorija, njeno prakticiranje in njeno prenašanje so
s stališča vladajočih razredov zgolj kolateralne žrtve, ki jih nemara niti ne opazijo. Tihi iz-
gon teorije je s stališča vladajočih še toliko manj opazen, ker pomaga k izrecnim ciljem re-
produkcije kapitalističnih razmerij in v njihovem okviru k reprodukciji podrejenega po-
ložaja periferne države v svetovnem sistemu: oboje je pogoj za ohranjanje njihove perifer-
ne razredne vladavine.
A na drugi strani gospostvo univerzitetnih »mandarinov« samo na sebi v preteklosti
ni povzročalo učinkov, ki jih njegovi mehanizmi proizvajajo v kontekstu sodobnega kapi-
talizma: ni nujno preganjalo teorije, ni se nujno povezovalo s služnostjo kapitalu itn. Uni-
verzitetne hierarhije so resda »arhaične«, se pravi, bistveno starejše kakor sodobni kapi-
talizem – a zato vseeno niso anahronistične. Poskusimo torej dognati, kako se skupine na
univerzah in v visokem šolstvu nasploh praktično in ideološko integrirajo v procese so-
dobnega kapitalizma.
Univerza je navsezadnje le ideološki aparat države
Ideološki aparati države, pravi Althusser, imajo vsak svojo specifično ideologijo, prak-
ticirajo vsak svoje specifične prakse – a enoti jih vladajoča ideologija: ideološki aparati dr-
žave so poenoteni pod vladajočo ideologijo.31 Univerza je ideološki aparat države: torej jo
z drugimi ideološkimi aparati povezuje vladajoča ideologija; in ta ideologija, lahko do-
mnevamo, tudi integrira univerzo v pravno-politične strukture in prakse države sodob-
nega kapitalizma.
Vladajoča ideologija sodobnega kapitalizma je še zmerom blagovni fetišizem: a zdaj
glavno področje njenega delovanja ni več trg dobrin (kakor je bilo v porabniški družbi
ga procesa periferna in torej slaboten vir akumulacije kapitala. /…/ šibkost države včasih pomeni relativno moč lokal-
nih imenitnežev /…/ Ti lokalni baroni so iz kapitalističnega podjetništva potegnili njegovo mafijskost. Mafije so prav-
zaprav plenilci, ki se hranijo s proizvodnim procesom.« (Wallerstein, 2006: 72–74.)
31 Althusser, 1999.
