Page 51 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 51
Formalno nasprotno usmerjena procesa povzročata iste
učinke
V visokem šolstvu se torej hkrati dogajata dva procesa, ki formalno potekata v naspro-
tnih smereh: fragmentacija in centralizacija. Fragmentirajo se učni procesi na (malone iz-
ključno zasebnih) samostojnih visokošolskih zavodih z majhnim številom študijskih linij ali
celo z eno samo linijo. Centralizira pa se upravljanje na univerzah. Četudi sta si procesa for-
malno nasprotna, vsak na svojem področju dosegata iste učinke. Administrativna univerzi-
tetna centralizacija odpravlja možnosti za akademske procese na članicah, kjer so nekdaj lah-
ko potekali; fragmentacija učnih procesov z množico zasebnih samostojnih zavodov zago-
tavlja, da se nikjer več ne vzpostavljajo nove institucionalne možnosti za akademski proces.
Državni posegi v visoko šolstvo se ujemajo s samodejnimi procesi na univerzah: krepijo
administrativno25 centralizacijo na zavodih26 in pospešujejo fragmentacijo učnih procesov.27
25 Država in EU neposredno spodbujata krepitev administracije tudi z razpisi za raziskovalne projekte. Ti razpisi so že
tako zahtevni, da jih zmorejo le velike administracije velikih zavodov. Posledici sta dve: 1. merilo za pridobitev pro-
jektov so vse bolj administrativne sposobnosti zavodov in osebne zveze prijaviteljev; 2. edini ustanovi, ki se v Sloveniji
na področju družboslovja še zares vključujeta v mednarodno produkcijo teorije, sta Delavsko-punkerska univerza na
Metelkovi v Ljubljani in Socialni center Rog v Ljubljani: obe sta zunaj visokošolskega sistema.
26 Predlog nacionalnega programa visokega šolstva 2011–2020 vpeljuje korporativno upravljanje na visokošolske zavo-
de (se pravi, še večjo centralizacijo, še hujšo avtoritarnost, še bolj togo hierarhijo) in daje zavodom pristojnosti, ki jih
doslej niso imeli (samostojno sprejemanje študijskih programov brez zunanje akreditacije – akreditirali se bodo samo
še zavodi v celoti; urejanje delovnih razmerij in določanje delovnih obveznosti, razvrščanje na delovna mesta ne gle-
de na naziv, določanje dohodkov; itn.). Svet nacionalne agencije za kakovost v visokem šolstvu je leta 2010 dvakrat za-
vrnil predlog pisca tega besedila, da bi med merila za akreditacijo zavodov vnesli zahtevo, da zavodi ustvarjajo »aka-
demsko okolje«, se pravi, da nudijo institucionalno oporo akademskim procesom. Sedanja merila za akreditacijo so
malone izključno administrativna. – Proces birokratizacije sicer poteka po vsej Evropi: »Kakor so ’evropski‘ politi-
ki vsilili bolonjsko reformo univerzam, sedaj vrhunski ’evropski administratorji‘ univerzam in vladam vsiljujejo razna
administrativna opravila, ki seveda niso zastonj in zahtevajo dodatna delovna mesta. Za te namene so organizirane ra-
zne neodvisne agencije za zagotavljanje kakovosti visokega šolstva. /…/ V vseh teh dokumentih univerze obravnavajo
kot podjetja, ki proizvajajo čim bolj poceni produkte za fleksibilni trg delovne sile. /…/ Počasi se v univerzitetne pore
vpija akademski kapitalizem. /…/ Za vse te postopke potrebujete strateški menedžment, sedanja vodstvena struktu-
ra na naših univerzah prav zato sploh ni primerna niti nima ustrezne izobrazbe. Vsa ta opravila bi na univerzah zmo-
glo le korporativno vodstvo. Seveda bodo tudi tu zapleti. Ponekod podjetja in korporacijsko pravo le delno priznava-
jo človekove pravice.« (Leban, 2011.)
27 Svet nacionalne agencije za kakovost v visokem šolstvu je leta 2010 dvakrat zavrnil predlog pisca tega besedila, da bi v meri-
lih za akreditacijo študijskih programov zahtevali, da sodelavci in sodelavke pri vsakem programu opišejo, kako razumejo
epistemično konjunkturo na področju programa, kako bo program aktivno posegel vanjo in s katerimi veljavnimi teoret-
skimi problematikami bo sprožil kritični dialog. Sedanji predpisi tako ne zahtevajo aktivnega vključevanja v teoretske pra-
kse, zahtevajo pa prilagajanje in epigonstvo (vsak študijski program mora biti »primerljiv« z vsaj tremi »tujimi« programi).
učinke
V visokem šolstvu se torej hkrati dogajata dva procesa, ki formalno potekata v naspro-
tnih smereh: fragmentacija in centralizacija. Fragmentirajo se učni procesi na (malone iz-
ključno zasebnih) samostojnih visokošolskih zavodih z majhnim številom študijskih linij ali
celo z eno samo linijo. Centralizira pa se upravljanje na univerzah. Četudi sta si procesa for-
malno nasprotna, vsak na svojem področju dosegata iste učinke. Administrativna univerzi-
tetna centralizacija odpravlja možnosti za akademske procese na članicah, kjer so nekdaj lah-
ko potekali; fragmentacija učnih procesov z množico zasebnih samostojnih zavodov zago-
tavlja, da se nikjer več ne vzpostavljajo nove institucionalne možnosti za akademski proces.
Državni posegi v visoko šolstvo se ujemajo s samodejnimi procesi na univerzah: krepijo
administrativno25 centralizacijo na zavodih26 in pospešujejo fragmentacijo učnih procesov.27
25 Država in EU neposredno spodbujata krepitev administracije tudi z razpisi za raziskovalne projekte. Ti razpisi so že
tako zahtevni, da jih zmorejo le velike administracije velikih zavodov. Posledici sta dve: 1. merilo za pridobitev pro-
jektov so vse bolj administrativne sposobnosti zavodov in osebne zveze prijaviteljev; 2. edini ustanovi, ki se v Sloveniji
na področju družboslovja še zares vključujeta v mednarodno produkcijo teorije, sta Delavsko-punkerska univerza na
Metelkovi v Ljubljani in Socialni center Rog v Ljubljani: obe sta zunaj visokošolskega sistema.
26 Predlog nacionalnega programa visokega šolstva 2011–2020 vpeljuje korporativno upravljanje na visokošolske zavo-
de (se pravi, še večjo centralizacijo, še hujšo avtoritarnost, še bolj togo hierarhijo) in daje zavodom pristojnosti, ki jih
doslej niso imeli (samostojno sprejemanje študijskih programov brez zunanje akreditacije – akreditirali se bodo samo
še zavodi v celoti; urejanje delovnih razmerij in določanje delovnih obveznosti, razvrščanje na delovna mesta ne gle-
de na naziv, določanje dohodkov; itn.). Svet nacionalne agencije za kakovost v visokem šolstvu je leta 2010 dvakrat za-
vrnil predlog pisca tega besedila, da bi med merila za akreditacijo zavodov vnesli zahtevo, da zavodi ustvarjajo »aka-
demsko okolje«, se pravi, da nudijo institucionalno oporo akademskim procesom. Sedanja merila za akreditacijo so
malone izključno administrativna. – Proces birokratizacije sicer poteka po vsej Evropi: »Kakor so ’evropski‘ politi-
ki vsilili bolonjsko reformo univerzam, sedaj vrhunski ’evropski administratorji‘ univerzam in vladam vsiljujejo razna
administrativna opravila, ki seveda niso zastonj in zahtevajo dodatna delovna mesta. Za te namene so organizirane ra-
zne neodvisne agencije za zagotavljanje kakovosti visokega šolstva. /…/ V vseh teh dokumentih univerze obravnavajo
kot podjetja, ki proizvajajo čim bolj poceni produkte za fleksibilni trg delovne sile. /…/ Počasi se v univerzitetne pore
vpija akademski kapitalizem. /…/ Za vse te postopke potrebujete strateški menedžment, sedanja vodstvena struktu-
ra na naših univerzah prav zato sploh ni primerna niti nima ustrezne izobrazbe. Vsa ta opravila bi na univerzah zmo-
glo le korporativno vodstvo. Seveda bodo tudi tu zapleti. Ponekod podjetja in korporacijsko pravo le delno priznava-
jo človekove pravice.« (Leban, 2011.)
27 Svet nacionalne agencije za kakovost v visokem šolstvu je leta 2010 dvakrat zavrnil predlog pisca tega besedila, da bi v meri-
lih za akreditacijo študijskih programov zahtevali, da sodelavci in sodelavke pri vsakem programu opišejo, kako razumejo
epistemično konjunkturo na področju programa, kako bo program aktivno posegel vanjo in s katerimi veljavnimi teoret-
skimi problematikami bo sprožil kritični dialog. Sedanji predpisi tako ne zahtevajo aktivnega vključevanja v teoretske pra-
kse, zahtevajo pa prilagajanje in epigonstvo (vsak študijski program mora biti »primerljiv« z vsaj tremi »tujimi« programi).
