Page 52 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 52
o država na članicah javnih univerz uničuje akademske procese, drugod pa onemogoča,
da bi do njih sploh prišlo.
Zakaj se učinki nasprotnih procesov ujemajo?
Naleteli smo na nekaj dozdevnih protislovij. Denimo: samodejni institucionalni pro-
cesi, ki izhajajo iz arhaičnosti univerzitetne ustanove, se v učinkih ujemajo z državnimi po-
segi, izhajajočimi iz razredne strategije sodobnih perifernih vladajočih razredov (ki ustvar-
jajo kapitalu prijazno družbeno okolje in pretakajo javni denar v akumulacijo kapitala).28
Nadaljnji paradoks je, da se politike vodstev na univerzah in članicah v glavnem pustijo
voditi samodejnim procesom institucionalne logike, da torej zavestna »univerzitetna po-
litika« ne glede na ideološko opremo reproducira in celo pospešuje »spontanost« institu-
cije. Naposled je presenetljivo, da vodilne funkcionarje visokošolskih ustanov sicer volijo
njihovi kolegi in kolegice, da se ti funkcionarji po opravljenem mandatu (vsaj v načelu) vr-
nejo med navadne visokošolske delavke in delavce – pa vseeno delujejo, kakor da bi bili dr-
žavni uradniki, ne zastopniki svojih kolegov.29
Seveda bi lahko rekli, da ni nič nenavadnega, da privilegirane skupine na univerzi skr-
bijo, da ohranjajo in obnavljajo institucionalno strukturo, ki je hkrati struktura njihovih
privilegijev. Enako velja za politični razred: ohranja in obnavlja tokove vrednosti, od ka-
terih pobira rento (kapitalske investicije v državo, presežna vrednost iz države).30 A fasci-
28 V tem »objektivnem« ujemanju je precej ironije: država upravičuje svoje posege v visoko šolstvo z ideologijo boja
proti tradicionalističnim mandarinskim hierarhijam, privilegiranim akademskim lenuhom itn., v praksi pa na univer-
zi sklepa zavezništvo prav s tradicionalističnimi hierarhijami in privilegiranimi akademskimi »mandarini«.
29 Še manj zastopajo študentke in študente. Ko je ministrstvo leta 2010 ustavilo sofinanciranje doktorskega študija in
vpeljalo nekakšne provizorne štipendije za peščico privilegiranih študentov in študentk, ki naj bi jih izbrali po ideolo-
ških merilih ministrstva, so univerze brez zadržka prevzele umazani posel ideološke selekcije. Javni razpis »Inovativ-
na shema za sofinanciranje doktorskega študija za spodbujanje sodelovanja z gospodarstvom in reševanja aktualnih
družbenih izzivov – generacija 2010« so vsaka zase kot izvajalke objavile v Uradnem listu RS 21. januarja 2011 Univer-
za v Mariboru, Univerza na Primorskem – Università del Littorale, Univerza v Novi Gorici (zasebna) in Univerza v
Ljubljani (v tem vrstnem redu).
30 Tu uporabljamo teoriji perifernih vladajočih razredov, ki sta ju razvila André Gunder Frank in Immanuel Wallerste-
in. Frank pravi takole: »Monopolna kapitalistična struktura in ekspropriacija/apropriacija obvladujeta preteklost in
sedanjost čilskega gospodarstva. Ta izkoriščevalska razmerja kakor veriga povezujejo kapitalistični svet in metropo-
le z regionalnimi središči (ki jim metropole odvzemajo presežek), te pa z lokalnimi središči, naprej pa z velikimi ze-
mljiškimi lastniki in trgovci, ki odvzemajo presežek malim kmetom in najemnikom, ti pa včasih tudi sami izkorišča-
jo kmete brez zemlje.« (Frank, 1969: 7–8.) – Wallerstein piše še bolj slikovito: »Šibkejša ko je dežela, manj bogastva
lahko zbere z ekonomsko produktivnimi dejavnostmi. Posledica tega je, da postane državna mašinerija prvo in najpo-
membnejše področje akumulacije bogastva – s krajo in podkupovanjem na visokih in nizkih ravneh. /…/ ti fenomeni
niso posledice napačnih politik, pač pa endemična šibkost državnih struktur na območjih, kjer je večina proizvodne-
da bi do njih sploh prišlo.
Zakaj se učinki nasprotnih procesov ujemajo?
Naleteli smo na nekaj dozdevnih protislovij. Denimo: samodejni institucionalni pro-
cesi, ki izhajajo iz arhaičnosti univerzitetne ustanove, se v učinkih ujemajo z državnimi po-
segi, izhajajočimi iz razredne strategije sodobnih perifernih vladajočih razredov (ki ustvar-
jajo kapitalu prijazno družbeno okolje in pretakajo javni denar v akumulacijo kapitala).28
Nadaljnji paradoks je, da se politike vodstev na univerzah in članicah v glavnem pustijo
voditi samodejnim procesom institucionalne logike, da torej zavestna »univerzitetna po-
litika« ne glede na ideološko opremo reproducira in celo pospešuje »spontanost« institu-
cije. Naposled je presenetljivo, da vodilne funkcionarje visokošolskih ustanov sicer volijo
njihovi kolegi in kolegice, da se ti funkcionarji po opravljenem mandatu (vsaj v načelu) vr-
nejo med navadne visokošolske delavke in delavce – pa vseeno delujejo, kakor da bi bili dr-
žavni uradniki, ne zastopniki svojih kolegov.29
Seveda bi lahko rekli, da ni nič nenavadnega, da privilegirane skupine na univerzi skr-
bijo, da ohranjajo in obnavljajo institucionalno strukturo, ki je hkrati struktura njihovih
privilegijev. Enako velja za politični razred: ohranja in obnavlja tokove vrednosti, od ka-
terih pobira rento (kapitalske investicije v državo, presežna vrednost iz države).30 A fasci-
28 V tem »objektivnem« ujemanju je precej ironije: država upravičuje svoje posege v visoko šolstvo z ideologijo boja
proti tradicionalističnim mandarinskim hierarhijam, privilegiranim akademskim lenuhom itn., v praksi pa na univer-
zi sklepa zavezništvo prav s tradicionalističnimi hierarhijami in privilegiranimi akademskimi »mandarini«.
29 Še manj zastopajo študentke in študente. Ko je ministrstvo leta 2010 ustavilo sofinanciranje doktorskega študija in
vpeljalo nekakšne provizorne štipendije za peščico privilegiranih študentov in študentk, ki naj bi jih izbrali po ideolo-
ških merilih ministrstva, so univerze brez zadržka prevzele umazani posel ideološke selekcije. Javni razpis »Inovativ-
na shema za sofinanciranje doktorskega študija za spodbujanje sodelovanja z gospodarstvom in reševanja aktualnih
družbenih izzivov – generacija 2010« so vsaka zase kot izvajalke objavile v Uradnem listu RS 21. januarja 2011 Univer-
za v Mariboru, Univerza na Primorskem – Università del Littorale, Univerza v Novi Gorici (zasebna) in Univerza v
Ljubljani (v tem vrstnem redu).
30 Tu uporabljamo teoriji perifernih vladajočih razredov, ki sta ju razvila André Gunder Frank in Immanuel Wallerste-
in. Frank pravi takole: »Monopolna kapitalistična struktura in ekspropriacija/apropriacija obvladujeta preteklost in
sedanjost čilskega gospodarstva. Ta izkoriščevalska razmerja kakor veriga povezujejo kapitalistični svet in metropo-
le z regionalnimi središči (ki jim metropole odvzemajo presežek), te pa z lokalnimi središči, naprej pa z velikimi ze-
mljiškimi lastniki in trgovci, ki odvzemajo presežek malim kmetom in najemnikom, ti pa včasih tudi sami izkorišča-
jo kmete brez zemlje.« (Frank, 1969: 7–8.) – Wallerstein piše še bolj slikovito: »Šibkejša ko je dežela, manj bogastva
lahko zbere z ekonomsko produktivnimi dejavnostmi. Posledica tega je, da postane državna mašinerija prvo in najpo-
membnejše področje akumulacije bogastva – s krajo in podkupovanjem na visokih in nizkih ravneh. /…/ ti fenomeni
niso posledice napačnih politik, pač pa endemična šibkost državnih struktur na območjih, kjer je večina proizvodne-
