Page 50 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 50
j ko je skoz zgodovino univerzitetno »cehovstvo« postajalo anahronistično, bolj je sa-
modejna institucionalna logika univerze prihajala v nasprotje z akademskimi procesi. Ta
paradoks je obvladoval celotno univerzitetno zgodovino. Univerza s cehovsko zaprtostjo
in s kooptacijskim načinom kadrovske reprodukcije pravzaprav nikoli ni zmogla sama re-
šiti temeljnega protislovja med zahtevami teoretskih praks in praks uvajanja v teorijo na
eni strani ter avtoritarno hierarhično strukturo na drugi (Breznik, 2011). V zgodovini je
pogosto ovirala znanstveni in civilizacijski razvoj in širila mračnjaštvo. Tudi v Sloveni-
ji, se zdi, je bila vloga univerze pri razvoju disciplin in teorije nasploh precej protislovna.22
Uspešne rešitve univerzitetnega protislovja so zato prihajale od države, ki se je odziva-
la na sistemske procese.23 To je spet paradoks, saj so na drugi strani države pogosto pose-
gale v univerzo diletantsko in razdiralno. A v bolonjski reformi, se zdi, se je državni poseg
ujel s samodejno institucionalno logiko univerze. Bolonjska reforma poskuša preobraziti
evropske univerze po zgledu splošnega obveznega šolstva: se pravi, s klasičnim prijemom,
ki ga je izumila administrativna monarhija – s homogenizacijo, standardizacijo in dezin-
dividualizacijo. Za odnos med univerzo in njenimi članicami to pomeni, da univerza cen-
tralizira dejavnosti na administrativnih, ne na vsebinskih načelih. Univerze so pograbile
bolonjsko reformo in izkoristile priložnost, da dosežejo administrativno centralizacijo (s
homogenizacijo, standardizacijo itn.) – a so s tem uničile še tisto malo akademskih praks
in procesov, ki so se ohranili vsaj na nekaterih članicah javnih univerz.24
koncu sedemdesetih let in na začetku osemdesetih.
22 O tem sicer ni ustreznih raziskav. A specialistična raziskava na področju književnih ved je nepričakovano odkrila, da
je ustanovitev ljubljanske univerze zožila problemsko polje teh ved, zmanjšala število »paradigem« ali problematik, ki
so imele institucionalno oporo, in naposled pripeljala do prevlade ene same (pozitivistične) problematike ali »paradi-
gme«. (Močnik, 2006a.) – Razcvet ljubljanske univerze po drugi svetovni vojni, pozneje tudi ustanovitev in razmah
mariborske univerze gre spet pripisati zunaj-univerzitetnim antisistemskim procesom, zlasti socialistični revoluciji.
23 Npr. nekaj državnih posegov: Franc I. je leta 1530 ustanovil Collège royal, sedanji Collège de France; Odbor za javno
rešitev je leta 1794 dal pobudo za ustanovitev Politehniške šole; istega leta je Konvent ustanovil École normale supéri-
eure; Napoleon III. je leta 1868 ustanovil École pratique des hautes études. Če pa danes prebirate njihove spletne stra-
ni, ne boste zaznali vse te imenitne tradicije: hvalijo se z »odličnostjo«, ustijo se z »uspešnostjo«, sklicujejo se celo na
bolonjsko reformo. – Nekaj povezav s sistemskimi procesi: industrijska revolucija, oblikovanje nacionalnih ekonomij
z nacionalnimi državami in Humboldtova univerza; kriza kapitalizma v drugi polovici 19. stoletja, iztek britanskega
sistemskega akumulacijskega cikla, integracija znanosti v produkcijo, nemška »znanstvena« univerza; fordistični in-
dustrializem, socialna država, množična univerza po drugi svetovni vojni.
24 Univerze so sprejele bolonjsko reformo brez organiziranega odpora, celo brez premisleka. Na enem izmed oddelkov
filozofske fakultete ljubljanske univerze so, denimo, zavrnili predlog, da bi pred vpeljavo bolonjske reforme priredi-
li niz razprav, v katerih bi premislili, kako jo izvršiti s čim manj škode in na način, ki bo ustrezal sodobnim teoretskim
problematikam v disciplinah. (Glej zgodovinske opombe v: Močnik, 2009a: 534–535.)
modejna institucionalna logika univerze prihajala v nasprotje z akademskimi procesi. Ta
paradoks je obvladoval celotno univerzitetno zgodovino. Univerza s cehovsko zaprtostjo
in s kooptacijskim načinom kadrovske reprodukcije pravzaprav nikoli ni zmogla sama re-
šiti temeljnega protislovja med zahtevami teoretskih praks in praks uvajanja v teorijo na
eni strani ter avtoritarno hierarhično strukturo na drugi (Breznik, 2011). V zgodovini je
pogosto ovirala znanstveni in civilizacijski razvoj in širila mračnjaštvo. Tudi v Sloveni-
ji, se zdi, je bila vloga univerze pri razvoju disciplin in teorije nasploh precej protislovna.22
Uspešne rešitve univerzitetnega protislovja so zato prihajale od države, ki se je odziva-
la na sistemske procese.23 To je spet paradoks, saj so na drugi strani države pogosto pose-
gale v univerzo diletantsko in razdiralno. A v bolonjski reformi, se zdi, se je državni poseg
ujel s samodejno institucionalno logiko univerze. Bolonjska reforma poskuša preobraziti
evropske univerze po zgledu splošnega obveznega šolstva: se pravi, s klasičnim prijemom,
ki ga je izumila administrativna monarhija – s homogenizacijo, standardizacijo in dezin-
dividualizacijo. Za odnos med univerzo in njenimi članicami to pomeni, da univerza cen-
tralizira dejavnosti na administrativnih, ne na vsebinskih načelih. Univerze so pograbile
bolonjsko reformo in izkoristile priložnost, da dosežejo administrativno centralizacijo (s
homogenizacijo, standardizacijo itn.) – a so s tem uničile še tisto malo akademskih praks
in procesov, ki so se ohranili vsaj na nekaterih članicah javnih univerz.24
koncu sedemdesetih let in na začetku osemdesetih.
22 O tem sicer ni ustreznih raziskav. A specialistična raziskava na področju književnih ved je nepričakovano odkrila, da
je ustanovitev ljubljanske univerze zožila problemsko polje teh ved, zmanjšala število »paradigem« ali problematik, ki
so imele institucionalno oporo, in naposled pripeljala do prevlade ene same (pozitivistične) problematike ali »paradi-
gme«. (Močnik, 2006a.) – Razcvet ljubljanske univerze po drugi svetovni vojni, pozneje tudi ustanovitev in razmah
mariborske univerze gre spet pripisati zunaj-univerzitetnim antisistemskim procesom, zlasti socialistični revoluciji.
23 Npr. nekaj državnih posegov: Franc I. je leta 1530 ustanovil Collège royal, sedanji Collège de France; Odbor za javno
rešitev je leta 1794 dal pobudo za ustanovitev Politehniške šole; istega leta je Konvent ustanovil École normale supéri-
eure; Napoleon III. je leta 1868 ustanovil École pratique des hautes études. Če pa danes prebirate njihove spletne stra-
ni, ne boste zaznali vse te imenitne tradicije: hvalijo se z »odličnostjo«, ustijo se z »uspešnostjo«, sklicujejo se celo na
bolonjsko reformo. – Nekaj povezav s sistemskimi procesi: industrijska revolucija, oblikovanje nacionalnih ekonomij
z nacionalnimi državami in Humboldtova univerza; kriza kapitalizma v drugi polovici 19. stoletja, iztek britanskega
sistemskega akumulacijskega cikla, integracija znanosti v produkcijo, nemška »znanstvena« univerza; fordistični in-
dustrializem, socialna država, množična univerza po drugi svetovni vojni.
24 Univerze so sprejele bolonjsko reformo brez organiziranega odpora, celo brez premisleka. Na enem izmed oddelkov
filozofske fakultete ljubljanske univerze so, denimo, zavrnili predlog, da bi pred vpeljavo bolonjske reforme priredi-
li niz razprav, v katerih bi premislili, kako jo izvršiti s čim manj škode in na način, ki bo ustrezal sodobnim teoretskim
problematikam v disciplinah. (Glej zgodovinske opombe v: Močnik, 2009a: 534–535.)
