Page 49 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 49
bo prijazna do kapitalske akumulacije. Periferni vladajoči razredi, ki sami niso bili spo-
sobni, da bi organizirali kapitalistično akumulacijo, so nekdaj sodelovali z raznimi oblika-
mi kolonializma in neokolonializma, danes pa, se zdi, je politika odvisnosti v naših krajih
dobila novo organizacijsko obliko: Evropsko unijo. Nekateri kazalci kažejo, da se Sloveni-
ja v svetovnem sistemu ponovno umešča na kraj, kjer je že bila pred drugo svetovno vojno:
postaja periferija polperiferije.16
Centralizacija na univerzah
Iz doslej navedenih podatkov je videti, kakor da bi bile oporišče akademskih proce-
sov17 javne univerze.18 Ta vtis zavaja: institucionalna opora akademskih praks so bile v pre-
teklosti članice javnih univerz, se pravi, fakultete in visoke šole, v najboljšem primeru sku-
pine članic.19 Akademskega polja na ravni univerze na Slovenskem bržkone nikoli ni bilo,
zato se tudi »akademska skupnost« ni mogla izoblikovati.20 Soočanje med teoretskimi
paradigmami, med različnimi prijemi in problematikami, dialog med disciplinami, preu-
darek o epistemičnih strategijah, vpeljevanje v teoretske prakse in kritično prenašanje zna-
nja – vse to je potekalo na fakultetah in visokih šolah, v strokovnih društvih, okoli znan-
stvenih in kulturnih revij, ne na univerzah.21
16 Pred drugo svetovno vojno sta bili polperiferija nacistična Nemčija in fašistična Italija in sta si z vsemi sredstvi neuspe-
šno prizadevali, da bi postali središče. V sedanjosti na ta strukturni kraj vse bolj drsi atlantska Evropa. Analizo, po ka-
teri je bila kraljevina Jugoslavija periferija polperiferije, je izdelal Lev Centrih (Centrih, 2010).
17 Z »akademskim procesom« mislimo na tisto množico teoretskih in transmisijskih praks, ki so bile tradicionalni ide-
al univerze v vseh zgodovinskih obdobjih: agonistični dialog med različnimi teoretskimi prijemi, praksami in proble-
matikami, sistematično povezovanje med disciplinami, nenehna razprava o epistemičnih strategijah, vpeljevanje štu-
dentk in študentov v teoretske prakse. (Prim. Močnik, 1994.)
18 Zasebna Univerza v Novi Gorici (junija leta 2010 je imela pet fakultet in eno visoko šolo) in javna EMUNI univer-
za (ena fakulteta) imata isto razdrobljeno strukturo kakor samostojni visokošolski zavodi. Tako je razdrobljena tudi
Univerza na Primorskem (pet fakultet in ena visoka šola).
19 Račun o institucionalnih nosilcih akademskih procesov iz opombe 8 moramo zato popraviti: 48 članic javnih uni-
verz je izvajalo 556 študijskih programov; ali: 59,26 % zavodov je izvajalo 83,86 % programov; teža je še zmerom na jav-
nih zavodih, organiziranih v univerze.
20 Edina empirična raziskava, ki se je ukvarjala s tem vprašanjem, je ugotovila, da na ljubljanski univerzi ni skupne aka-
demske kulture: »Univerza ne skrbi za neko raven ’splošne intelektualne kulture‘, ki bi presegala meje posameznih di-
sciplin. /…/ na univerzi ne obstaja nikakršna povezovalna in enotna ideja, ki bi se kazala kot skupni etos študijskih di-
sciplin. Tako se univerza zdi zgolj ustanova, ki organizira heterogene in specialistične vednosti, katerim zagotavlja le
institucionalni okvir. Nima ne določene ideje ne skupnega namena, ki bi bil opredeljen v ideji univerze. Dejansko po-
staja le vse obsežnejši konglomerat najrazličnejših specialističnosti in partikularnosti.« (Kump, 1994: 151.)
21 Za humanistiko gl. npr. Raziskovanje kulturne ustvarjalnosti na Slovenskem, 1980. Za humanistiko in družboslovje gl.
tudi revije Anthropos, Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, Problemi-Razprave, Teorija in praksa ob
sobni, da bi organizirali kapitalistično akumulacijo, so nekdaj sodelovali z raznimi oblika-
mi kolonializma in neokolonializma, danes pa, se zdi, je politika odvisnosti v naših krajih
dobila novo organizacijsko obliko: Evropsko unijo. Nekateri kazalci kažejo, da se Sloveni-
ja v svetovnem sistemu ponovno umešča na kraj, kjer je že bila pred drugo svetovno vojno:
postaja periferija polperiferije.16
Centralizacija na univerzah
Iz doslej navedenih podatkov je videti, kakor da bi bile oporišče akademskih proce-
sov17 javne univerze.18 Ta vtis zavaja: institucionalna opora akademskih praks so bile v pre-
teklosti članice javnih univerz, se pravi, fakultete in visoke šole, v najboljšem primeru sku-
pine članic.19 Akademskega polja na ravni univerze na Slovenskem bržkone nikoli ni bilo,
zato se tudi »akademska skupnost« ni mogla izoblikovati.20 Soočanje med teoretskimi
paradigmami, med različnimi prijemi in problematikami, dialog med disciplinami, preu-
darek o epistemičnih strategijah, vpeljevanje v teoretske prakse in kritično prenašanje zna-
nja – vse to je potekalo na fakultetah in visokih šolah, v strokovnih društvih, okoli znan-
stvenih in kulturnih revij, ne na univerzah.21
16 Pred drugo svetovno vojno sta bili polperiferija nacistična Nemčija in fašistična Italija in sta si z vsemi sredstvi neuspe-
šno prizadevali, da bi postali središče. V sedanjosti na ta strukturni kraj vse bolj drsi atlantska Evropa. Analizo, po ka-
teri je bila kraljevina Jugoslavija periferija polperiferije, je izdelal Lev Centrih (Centrih, 2010).
17 Z »akademskim procesom« mislimo na tisto množico teoretskih in transmisijskih praks, ki so bile tradicionalni ide-
al univerze v vseh zgodovinskih obdobjih: agonistični dialog med različnimi teoretskimi prijemi, praksami in proble-
matikami, sistematično povezovanje med disciplinami, nenehna razprava o epistemičnih strategijah, vpeljevanje štu-
dentk in študentov v teoretske prakse. (Prim. Močnik, 1994.)
18 Zasebna Univerza v Novi Gorici (junija leta 2010 je imela pet fakultet in eno visoko šolo) in javna EMUNI univer-
za (ena fakulteta) imata isto razdrobljeno strukturo kakor samostojni visokošolski zavodi. Tako je razdrobljena tudi
Univerza na Primorskem (pet fakultet in ena visoka šola).
19 Račun o institucionalnih nosilcih akademskih procesov iz opombe 8 moramo zato popraviti: 48 članic javnih uni-
verz je izvajalo 556 študijskih programov; ali: 59,26 % zavodov je izvajalo 83,86 % programov; teža je še zmerom na jav-
nih zavodih, organiziranih v univerze.
20 Edina empirična raziskava, ki se je ukvarjala s tem vprašanjem, je ugotovila, da na ljubljanski univerzi ni skupne aka-
demske kulture: »Univerza ne skrbi za neko raven ’splošne intelektualne kulture‘, ki bi presegala meje posameznih di-
sciplin. /…/ na univerzi ne obstaja nikakršna povezovalna in enotna ideja, ki bi se kazala kot skupni etos študijskih di-
sciplin. Tako se univerza zdi zgolj ustanova, ki organizira heterogene in specialistične vednosti, katerim zagotavlja le
institucionalni okvir. Nima ne določene ideje ne skupnega namena, ki bi bil opredeljen v ideji univerze. Dejansko po-
staja le vse obsežnejši konglomerat najrazličnejših specialističnosti in partikularnosti.« (Kump, 1994: 151.)
21 Za humanistiko gl. npr. Raziskovanje kulturne ustvarjalnosti na Slovenskem, 1980. Za humanistiko in družboslovje gl.
tudi revije Anthropos, Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, Problemi-Razprave, Teorija in praksa ob
