Page 48 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 48
stva in izkoriščanja.12 Novi visokošolski zavodi so naprave, skoz katere delujejo meha-
nizmi vladajoče ideologije: so, skratka, ideološki aparati države v Althusserjevem pome-
nu.13 V besedišču vladajoče ideologije: ti zavodi prenašajo koristno in uporabno znanje.
To pomeni, da sta privatizacija in liberalna regulacija visokošolskih ustanov samodej-
no sprožili procese, ki ju sicer načrtuje srednjeročni vladni program za visoko šolstvo.14 Sa-
monikla družbena logika ekstenzivne in protiteoretske ekspanzije visokega šolstva je tako
rekoč izpolnila vladni program, še preden se ga je vlada domislila. Iz tega lahko sklepamo,
da je kolektivno mišljenje tukajšnjega političnega razreda in njegove administracije brezu-
pno ujeto v avtomatizme spontane ideologije perifernega kapitalizma. Ne morejo se domi-
sliti nič drugega kakor to, kar se že tako in tako dogaja samo od sebe po sistemski logiki.
A še pomembnejše je, da ti procesi, ki bi jih vlada rada sprožila in ki jih sistem sproža
sam od sebe, niso pripeljali do učinkov, ki jih vlada pričakuje od njih. Niso povečali pro-
duktivnosti kapitala. Kar pomeni, da samodejna logika (perifernega) kapitalizma ne zmo-
re zagotavljati reprodukcije kapitalskih razmerij. To je le poseben primer Marxove splošne
ugotovitve, da je največja ovira ekspanziji kapitala kapital sam.15 Prav zato kapital potrebu-
je državo, da prebija ovire, ki si jih sam postavlja. A vlada, ki v nacionalnem programu za
visoko šolstvo zgolj opisuje samodejne sistemske procese, očitno ne zmore ukrepov, s kate-
rimi bi utrla pot kapitalski akumulaciji na področju svoje jurisdikcije. Te vrste nesposob-
nost je značilna za skrajne različice perifernih političnih razredov: prej ali slej so prisilje-
ni, da dopustijo drugim zastopnikom svetovnega kapitala, da urejajo njihovo družbo, tako
12 Za koncept razlike med teorijo in znanjem gl.: Močnik, 2009.
13 Althusser, 1999.
14 Drzna Slovenija. Slovenija: družba znanja – Nacionalni program visokega šolstva 2011–2020. Predlog programa govori o
»diverzifikaciji, fleksibilizaciji, deregulaciji« in zahteva, naj visoko šolstvo tesneje sodeluje z gospodarstvom in nego-
spodarstvom. Dosedanja deregulacija ni pripeljala do diverzifikacije in »tržna« integracija visokega šolstva v družbo
po načelu ponudbe, ki se odziva na povpraševanje, ni pripeljala do fleksibilnosti. Narobe: novi zavodi so se usmerja-
li na konjunkturna področja (uprava, pravo, management) – in ko je prišlo do zasičenja, se zaradi svoje specializirano-
sti niso mogli preusmeriti na druga področja. Zaradi zamudnosti izobraževalnega procesa se zdi, da se izobraževanje
sploh ne bi smelo ravnati po tržnih trendih: moralo bi jih anticipirati ali, še bolje, diktirati. A evropske visokošolske
politike niso naredile tega preprostega računa: domislile so se samo, da so skrajšale čas izobraževanja na prvi stopnji
na tri leta; s tem so dejansko podaljšale izobraževanje, saj je bila prva stopnja razvrednotena, še preden je bolonjska re-
forma stekla. Omenjeni predlog nacionalnega programa se je domislil izvirne rešitve – uporabnik neuporabnih ka-
drov naj bo država: »Glede na dejansko stanje in zahteve delovnih mest se ureditev spremeni tako, da je glavna vsto-
pna točka za zaposlitev /v javni upravi/ zaključena prva študijska stopnja. Upoštevajoč zahtevnost delovnega mesta
se na delovna mesta, za katere /sic/ je bila zahtevana dokončana prejšnja univerzitetna izobrazba/,/ po novem pravilo-
ma zahteva zaključena prva študijska stopnja.«
15 »Prava meja kapitalistične produkcije je kapital sam.« (Marx, 1973: 282.)
nizmi vladajoče ideologije: so, skratka, ideološki aparati države v Althusserjevem pome-
nu.13 V besedišču vladajoče ideologije: ti zavodi prenašajo koristno in uporabno znanje.
To pomeni, da sta privatizacija in liberalna regulacija visokošolskih ustanov samodej-
no sprožili procese, ki ju sicer načrtuje srednjeročni vladni program za visoko šolstvo.14 Sa-
monikla družbena logika ekstenzivne in protiteoretske ekspanzije visokega šolstva je tako
rekoč izpolnila vladni program, še preden se ga je vlada domislila. Iz tega lahko sklepamo,
da je kolektivno mišljenje tukajšnjega političnega razreda in njegove administracije brezu-
pno ujeto v avtomatizme spontane ideologije perifernega kapitalizma. Ne morejo se domi-
sliti nič drugega kakor to, kar se že tako in tako dogaja samo od sebe po sistemski logiki.
A še pomembnejše je, da ti procesi, ki bi jih vlada rada sprožila in ki jih sistem sproža
sam od sebe, niso pripeljali do učinkov, ki jih vlada pričakuje od njih. Niso povečali pro-
duktivnosti kapitala. Kar pomeni, da samodejna logika (perifernega) kapitalizma ne zmo-
re zagotavljati reprodukcije kapitalskih razmerij. To je le poseben primer Marxove splošne
ugotovitve, da je največja ovira ekspanziji kapitala kapital sam.15 Prav zato kapital potrebu-
je državo, da prebija ovire, ki si jih sam postavlja. A vlada, ki v nacionalnem programu za
visoko šolstvo zgolj opisuje samodejne sistemske procese, očitno ne zmore ukrepov, s kate-
rimi bi utrla pot kapitalski akumulaciji na področju svoje jurisdikcije. Te vrste nesposob-
nost je značilna za skrajne različice perifernih političnih razredov: prej ali slej so prisilje-
ni, da dopustijo drugim zastopnikom svetovnega kapitala, da urejajo njihovo družbo, tako
12 Za koncept razlike med teorijo in znanjem gl.: Močnik, 2009.
13 Althusser, 1999.
14 Drzna Slovenija. Slovenija: družba znanja – Nacionalni program visokega šolstva 2011–2020. Predlog programa govori o
»diverzifikaciji, fleksibilizaciji, deregulaciji« in zahteva, naj visoko šolstvo tesneje sodeluje z gospodarstvom in nego-
spodarstvom. Dosedanja deregulacija ni pripeljala do diverzifikacije in »tržna« integracija visokega šolstva v družbo
po načelu ponudbe, ki se odziva na povpraševanje, ni pripeljala do fleksibilnosti. Narobe: novi zavodi so se usmerja-
li na konjunkturna področja (uprava, pravo, management) – in ko je prišlo do zasičenja, se zaradi svoje specializirano-
sti niso mogli preusmeriti na druga področja. Zaradi zamudnosti izobraževalnega procesa se zdi, da se izobraževanje
sploh ne bi smelo ravnati po tržnih trendih: moralo bi jih anticipirati ali, še bolje, diktirati. A evropske visokošolske
politike niso naredile tega preprostega računa: domislile so se samo, da so skrajšale čas izobraževanja na prvi stopnji
na tri leta; s tem so dejansko podaljšale izobraževanje, saj je bila prva stopnja razvrednotena, še preden je bolonjska re-
forma stekla. Omenjeni predlog nacionalnega programa se je domislil izvirne rešitve – uporabnik neuporabnih ka-
drov naj bo država: »Glede na dejansko stanje in zahteve delovnih mest se ureditev spremeni tako, da je glavna vsto-
pna točka za zaposlitev /v javni upravi/ zaključena prva študijska stopnja. Upoštevajoč zahtevnost delovnega mesta
se na delovna mesta, za katere /sic/ je bila zahtevana dokončana prejšnja univerzitetna izobrazba/,/ po novem pravilo-
ma zahteva zaključena prva študijska stopnja.«
15 »Prava meja kapitalistične produkcije je kapital sam.« (Marx, 1973: 282.)
