Page 47 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 47
vsi zasebni; vse bolj so razpršeni po celi državi; to težnjo do neke mere potrjujejo tudi
številne dislocirane enote, ki pa so pomembne le pri zasebnih zavodih.9
Za zadnje desetletje je torej značilna privatizacija visokega šolstva, katere najočitnejši
učinek je bil bliskovit ekstenziven razvoj samostojnih visokošolskih zavodov.
O tem, kakšni so bili kakovostni učinki te količinske eksplozije, nemara lahko sodi-
mo po podatkih o številu študijskih programov, ki so jih leta 2010 izvajale posamezne vr-
ste visokošolskih zavodov.10 Štirje javni visokošolski zavodi so izvajali 560 programov, 26
aktivnih zasebnih visokošolskih zavodov pa je izvajalo 103 programe.11
Privatizacija visokega šolstva in liberalizacija izvajanja visokošolskega študija sta spod-
budili množenje zavodov z majhnim številom študijskih programov. To niso okolja, v ka-
terih bi lahko potekal dialog med različnimi teoretskimi paradigmami in kjer bi agoni-
stično dialogiziranje proizvajalo nove problematike in nove koncepte. Ne omogočajo teo-
retskih praks in še manj akademskih praks, ki se proizvajajo skoz kritično soočanje v plu-
ralističnem teoretskem prostoru. Narobe: to so lahko le naprave za prenašanje kanonič-
nega znanja, aparati za reprodukcijo znanja, katerega struktura je sama reproduktivna, saj
sodi k mehanizmom družbene reprodukcije. Te ustanove ne proizvajajo teorije, temveč le
prenašajo proizvode teoretskih praks. Natančneje: prenašajo proizvode teoretskih praks,
kakor so se »socializirali«, kakor so se strukturirali kot »znanje« v nekem določenem
zgodovinskem položaju. Prenašajo torej učinke teoretskih praks, kakor jih je prefiltrirala
vladajoča ideologija – se pravi »znanje«, ki je vselej že vpeto v reprodukcijo razmerij go-
9 Skupno število študentk in študentov na dislociranih enotah javnih univerz močno upada, razen na podiplomskem
študiju, kjer narašča (a je absolutno število še zmerom razmeroma nizko). Na zasebnih zavodih število študentk in
študentov na dislociranih enotah na prvi in drugi stopnji stagnira na razmeroma visoki ravni, skokovito pa narašča na
podiplomskem študiju.
10 V štetje so zajeti študijski programi, sprejeti po 11. 6. 2004, vpisani v razvid visokošolskih zavodov na dan 30. 6. 2010.
Študijski programi prve, druge in tretje stopnje se v skladu z bolonjskim sistemom štejejo vsak posebej. Štetje ne upo-
števa »predbolonjskih« programov, ki jih še izvajajo (pogosto zgolj fiktivno, saj študentke in študenti sicer vpisujejo
stare programe, a dejansko poslušajo »ekvivalentne« bolonjske predmete). »V skladu z Zakonom o visokem šolstvu
so se prejšnji programi, to je programi, ki so bili na Svetu Republike Slovenije akreditirani do 11. 4. 2004, v prvem le-
tniku zadnjič lahko razpisali v študijskem letu 2008/2009, se pa še izvajajo v višjih letnikih.« (Marjetič in Dobnikar,
2010: 91.)
11 Glede na to, da je edini javni samostojni visokošolski zavod Fakulteta za informacijske študije v Novem mestu izva-
jal samo po en študijski program na vsaki stopnji (na prvi stopnji v dveh različicah: kot visokošolski študijski program
prve stopnje in kot univerzitetni študijski program prve stopnje), lahko tudi rečemo, da so tri javne slovenske univer-
ze leta 2010 izvajale 556 študijskih programov izmed 663 programov, ki so jih takrat izvajali v Sloveniji. Drugače po-
vedano: 10 % aktivnih visokošolskih zavodov je izvajalo 83,86 % študijskih programov. Značilnost teh 10 % zavodov
je, da so javni in da so univerze.
številne dislocirane enote, ki pa so pomembne le pri zasebnih zavodih.9
Za zadnje desetletje je torej značilna privatizacija visokega šolstva, katere najočitnejši
učinek je bil bliskovit ekstenziven razvoj samostojnih visokošolskih zavodov.
O tem, kakšni so bili kakovostni učinki te količinske eksplozije, nemara lahko sodi-
mo po podatkih o številu študijskih programov, ki so jih leta 2010 izvajale posamezne vr-
ste visokošolskih zavodov.10 Štirje javni visokošolski zavodi so izvajali 560 programov, 26
aktivnih zasebnih visokošolskih zavodov pa je izvajalo 103 programe.11
Privatizacija visokega šolstva in liberalizacija izvajanja visokošolskega študija sta spod-
budili množenje zavodov z majhnim številom študijskih programov. To niso okolja, v ka-
terih bi lahko potekal dialog med različnimi teoretskimi paradigmami in kjer bi agoni-
stično dialogiziranje proizvajalo nove problematike in nove koncepte. Ne omogočajo teo-
retskih praks in še manj akademskih praks, ki se proizvajajo skoz kritično soočanje v plu-
ralističnem teoretskem prostoru. Narobe: to so lahko le naprave za prenašanje kanonič-
nega znanja, aparati za reprodukcijo znanja, katerega struktura je sama reproduktivna, saj
sodi k mehanizmom družbene reprodukcije. Te ustanove ne proizvajajo teorije, temveč le
prenašajo proizvode teoretskih praks. Natančneje: prenašajo proizvode teoretskih praks,
kakor so se »socializirali«, kakor so se strukturirali kot »znanje« v nekem določenem
zgodovinskem položaju. Prenašajo torej učinke teoretskih praks, kakor jih je prefiltrirala
vladajoča ideologija – se pravi »znanje«, ki je vselej že vpeto v reprodukcijo razmerij go-
9 Skupno število študentk in študentov na dislociranih enotah javnih univerz močno upada, razen na podiplomskem
študiju, kjer narašča (a je absolutno število še zmerom razmeroma nizko). Na zasebnih zavodih število študentk in
študentov na dislociranih enotah na prvi in drugi stopnji stagnira na razmeroma visoki ravni, skokovito pa narašča na
podiplomskem študiju.
10 V štetje so zajeti študijski programi, sprejeti po 11. 6. 2004, vpisani v razvid visokošolskih zavodov na dan 30. 6. 2010.
Študijski programi prve, druge in tretje stopnje se v skladu z bolonjskim sistemom štejejo vsak posebej. Štetje ne upo-
števa »predbolonjskih« programov, ki jih še izvajajo (pogosto zgolj fiktivno, saj študentke in študenti sicer vpisujejo
stare programe, a dejansko poslušajo »ekvivalentne« bolonjske predmete). »V skladu z Zakonom o visokem šolstvu
so se prejšnji programi, to je programi, ki so bili na Svetu Republike Slovenije akreditirani do 11. 4. 2004, v prvem le-
tniku zadnjič lahko razpisali v študijskem letu 2008/2009, se pa še izvajajo v višjih letnikih.« (Marjetič in Dobnikar,
2010: 91.)
11 Glede na to, da je edini javni samostojni visokošolski zavod Fakulteta za informacijske študije v Novem mestu izva-
jal samo po en študijski program na vsaki stopnji (na prvi stopnji v dveh različicah: kot visokošolski študijski program
prve stopnje in kot univerzitetni študijski program prve stopnje), lahko tudi rečemo, da so tri javne slovenske univer-
ze leta 2010 izvajale 556 študijskih programov izmed 663 programov, ki so jih takrat izvajali v Sloveniji. Drugače po-
vedano: 10 % aktivnih visokošolskih zavodov je izvajalo 83,86 % študijskih programov. Značilnost teh 10 % zavodov
je, da so javni in da so univerze.
