Page 45 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 45
govorjenju o trgu je precej zmede. Pri univerzi je mogoče govoriti o trgu vsaj v treh po-
menih.
1. Navadno se misli, da mora univerza proizvajati delovno silo za trg delovne sile. A
ker na trgu tvegajo diplomanti in diplomantke, ne pa ustanova sama, tržni mehanizmi ne
morejo neposredno prisiliti univerze, da bi proizvajala prav tisto delovno silo, po kateri je
povpraševanje največje.
2. Drugi trg je trg univerzitetne ponudbe. Trg delovne sile bi lahko deloval posredno
prek trga ponudbe programov: s predpostavko, da bo povpraševanje po tržno konjunktur-
nih programih večje, bi se univerza morala ravnati po gibanjih na trgih delovne sile. To pa
je iluzija vsaj iz treh razlogov:
a. univerza zaradi zbirokratiziranosti ni sposobna zadosti hitro prilagajati progra-
mov tržnim gibanjem;
b. študij navadno traja predolgo, da bi lahko še ujel konjunkturo na trgu;
c. takrat, ko bodo tržno gibanje opazila univerzitetna vodstva (da bodo ponudila
ustrezne programe) in študentke, študenti (da bodo povpraševali po teh programih), to gi-
banje ne bo več ponujalo tržne niše, saj je velika verjetnost, da ga bodo hkrati ali celo prej
opazile tudi druge univerze.
Preostane še anticipacija povpraševanja po študijskih programih: a to one-
mogočajo »Merila za akreditacijo in zunanjo evalvacijo visokošolskih zavodov in študij-
skih programov« Nacionalne agencije za kakovost v visokem šolstvu: v 17. členu zahteva-
jo, da mora biti vsak študijski »program /…/ mednarodno primerljiv; primerjava je nareje-
na z najmanj tremi sorodnimi tujimi programi iz različnih držav, od tega vsaj iz dveh dr-
žav članic Evropske unije«. Ta predpis onemogoča, da bi tukajšnje univerze uspešno tek-
movale na trgu univerzitetne ponudbe. Onemogoča pa tudi, da bi bili tukajšnji programi
inovativni in da bi se ravnali po razvoju znanosti in teorij. Tukajšnje visoko šolstvo že vna-
prej obsoja na epigonstvo in provincializem.4
3. Naposled bi univerze lahko na trgu ponujale svoje iznajdbe. Ob vsej obsedenosti z
inovativnostjo pa se zdi, da je področje prenosa znanja v industrijo, področje raznih »spin
off« in »start up«5 podjetij urejeno le tako, da univerza deluje kot kanal za pretok javnih
sredstev (in rezultatov javnega dela) v zasebne žepe.
4 V prihodnosti bo agencija akreditirala samo zavode v celoti, za študijske programe pa bodo skrbeli zavodi sami. A gle-
de na dosedanje ravnanje visokošolskih vodstev le težko pričakujemo, da bodo spremenili ta predpis.
5 Nemara je značilno, da ne država ne univerza nista poskrbeli za prevod tega žargona v slovenščino; priseganju na »sa-
mobitnost« in »identiteto« navkljub.
menih.
1. Navadno se misli, da mora univerza proizvajati delovno silo za trg delovne sile. A
ker na trgu tvegajo diplomanti in diplomantke, ne pa ustanova sama, tržni mehanizmi ne
morejo neposredno prisiliti univerze, da bi proizvajala prav tisto delovno silo, po kateri je
povpraševanje največje.
2. Drugi trg je trg univerzitetne ponudbe. Trg delovne sile bi lahko deloval posredno
prek trga ponudbe programov: s predpostavko, da bo povpraševanje po tržno konjunktur-
nih programih večje, bi se univerza morala ravnati po gibanjih na trgih delovne sile. To pa
je iluzija vsaj iz treh razlogov:
a. univerza zaradi zbirokratiziranosti ni sposobna zadosti hitro prilagajati progra-
mov tržnim gibanjem;
b. študij navadno traja predolgo, da bi lahko še ujel konjunkturo na trgu;
c. takrat, ko bodo tržno gibanje opazila univerzitetna vodstva (da bodo ponudila
ustrezne programe) in študentke, študenti (da bodo povpraševali po teh programih), to gi-
banje ne bo več ponujalo tržne niše, saj je velika verjetnost, da ga bodo hkrati ali celo prej
opazile tudi druge univerze.
Preostane še anticipacija povpraševanja po študijskih programih: a to one-
mogočajo »Merila za akreditacijo in zunanjo evalvacijo visokošolskih zavodov in študij-
skih programov« Nacionalne agencije za kakovost v visokem šolstvu: v 17. členu zahteva-
jo, da mora biti vsak študijski »program /…/ mednarodno primerljiv; primerjava je nareje-
na z najmanj tremi sorodnimi tujimi programi iz različnih držav, od tega vsaj iz dveh dr-
žav članic Evropske unije«. Ta predpis onemogoča, da bi tukajšnje univerze uspešno tek-
movale na trgu univerzitetne ponudbe. Onemogoča pa tudi, da bi bili tukajšnji programi
inovativni in da bi se ravnali po razvoju znanosti in teorij. Tukajšnje visoko šolstvo že vna-
prej obsoja na epigonstvo in provincializem.4
3. Naposled bi univerze lahko na trgu ponujale svoje iznajdbe. Ob vsej obsedenosti z
inovativnostjo pa se zdi, da je področje prenosa znanja v industrijo, področje raznih »spin
off« in »start up«5 podjetij urejeno le tako, da univerza deluje kot kanal za pretok javnih
sredstev (in rezultatov javnega dela) v zasebne žepe.
4 V prihodnosti bo agencija akreditirala samo zavode v celoti, za študijske programe pa bodo skrbeli zavodi sami. A gle-
de na dosedanje ravnanje visokošolskih vodstev le težko pričakujemo, da bodo spremenili ta predpis.
5 Nemara je značilno, da ne država ne univerza nista poskrbeli za prevod tega žargona v slovenščino; priseganju na »sa-
mobitnost« in »identiteto« navkljub.
