Page 44 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 44
ošno sodbo bomo morali v nadaljevanju sicer še precej iztanjšati. A v splošnem je doga-
janje v visokem šolstvu določal odziv vladajočih razredov na veliko krizo kapitalistične-
ga svetovnega sistema v zadnji četrtini dvajsetega stoletja. Značilna politika poznega ka-
pitalizma se je zagnala tudi nad visoko šolstvo. Države kapitala so privatizirale javno viso-
ko šolstvo, kakor so privatizirale vse javne storitve. A privatizacija visokega šolstva pri nas
ni ustvarila kakšnih posebno profitnih dejavnosti – temveč je z velikodušnim razdeljeva-
njem koncesij prej odprla pretok, po katerem javni denar prehaja v zasebne roke. Ta način
delitve presežne vrednosti je značilen za periferna področja v svetovnem kapitalizmu: pri-
padniki vladajočih razredov si prisvajajo presežno vrednost kot rento, ki izhaja iz pravno
utrjenih položajev, in ne kot profit, ki bi izhajal iz produkcije in bi ga vanjo ponovno vla-
gali. Državna politika na področju visokega šolstva s to značilnostjo potrjuje siceršnji vtis,
da potiska državo na kapitalistično obrobje in ustvarja značilne periferne vladajoče razre-
de, ki po pravilu niso pravi kapitalistični razredi, temveč rentniški razredi. Njihova renta
je nagrada za usluge, ki jih na področju svoje jurisdikcije zagotavljajo svetovnemu kapita-
lu (v splošnem: zagotavljanje pogojev, v katerih je mogoče brez večjih družbenih spopadov
pridobivati presežni profit).2
Tudi administrativna centralizacija na univerzah pripada isti krizni politiki zastopni-
kov kapitala. Splošna usmeritev te politike je, da razbije družbene dejavnosti v množico ato-
miziranih individualnih kapitalskih enot, ki naj bi jih ex post družbeno usklajevali tržni
konkurenčni mehanizmi: tej usmeritvi komplementarna zahteva pa je, da naj se vsi družbe-
ni dejavniki navznoter organizirajo kot kapitalistična podjetja. Dosedanja administrativna
centralizacija na univerzah je šele začela ta proces: prihodnji državni ukrepi napovedujejo,
da bodo javni zavodi navznoter urejeni korporativno, navzven pa podržavljeni.3
Državna politika, ki so jo doslej izvrševala tudi univerzitetna vodstva, napoveduje, da
bo univerzo ali, natančneje, akademske prakse disciplinirala s tremi mehanizmi: s trgom;
s korporativnim upravljanjem; z državnim nadzorom nad upravljanjem.
tično preganjala teoretske prakse in njihove nosilce. Zadnjo spektakularno potezo v antiteoretski politiki je naredilo
vodstvo Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem, ko je na začetku akademskega leta 2010–2011
»prekinilo sodelovanje« s prekarnimi sodelavkami in sodelavci. Odveč je dodati, da so prav prekarci prakticirali teo-
rijo.
2 Vtis o rentniškem prisvajanju krepi tudi to, da so nekatere imenitne zasebne visokošolske ustanove v zajedavskem raz-
merju do javnih ustanov: njihovi ustanovitelji, vodje, učitelji so v rednem delovnem razmerju na javnih ustanovah.
3 Drzna Slovenija. Slovenija: družba znanja – Nacionalni program visokega šolstva 2011–2020 napoveduje korporativno
upravljanje, ki ga skupaj z etatizacijo vpeljuje Predlog Zakona o opravljanju dejavnosti splošnega pomena na podro-
čju negospodarskega sektorja. Po predlogu zakona ima javni zavod poslovodni organ (direktorja ali upravo; imenova-
na sta s soglasjem ustanovitelja) in nadzorni svet, v katerem ima ustanovitelj večino (univerze bodo podrejene vsako-
kratni vladi).
janje v visokem šolstvu določal odziv vladajočih razredov na veliko krizo kapitalistične-
ga svetovnega sistema v zadnji četrtini dvajsetega stoletja. Značilna politika poznega ka-
pitalizma se je zagnala tudi nad visoko šolstvo. Države kapitala so privatizirale javno viso-
ko šolstvo, kakor so privatizirale vse javne storitve. A privatizacija visokega šolstva pri nas
ni ustvarila kakšnih posebno profitnih dejavnosti – temveč je z velikodušnim razdeljeva-
njem koncesij prej odprla pretok, po katerem javni denar prehaja v zasebne roke. Ta način
delitve presežne vrednosti je značilen za periferna področja v svetovnem kapitalizmu: pri-
padniki vladajočih razredov si prisvajajo presežno vrednost kot rento, ki izhaja iz pravno
utrjenih položajev, in ne kot profit, ki bi izhajal iz produkcije in bi ga vanjo ponovno vla-
gali. Državna politika na področju visokega šolstva s to značilnostjo potrjuje siceršnji vtis,
da potiska državo na kapitalistično obrobje in ustvarja značilne periferne vladajoče razre-
de, ki po pravilu niso pravi kapitalistični razredi, temveč rentniški razredi. Njihova renta
je nagrada za usluge, ki jih na področju svoje jurisdikcije zagotavljajo svetovnemu kapita-
lu (v splošnem: zagotavljanje pogojev, v katerih je mogoče brez večjih družbenih spopadov
pridobivati presežni profit).2
Tudi administrativna centralizacija na univerzah pripada isti krizni politiki zastopni-
kov kapitala. Splošna usmeritev te politike je, da razbije družbene dejavnosti v množico ato-
miziranih individualnih kapitalskih enot, ki naj bi jih ex post družbeno usklajevali tržni
konkurenčni mehanizmi: tej usmeritvi komplementarna zahteva pa je, da naj se vsi družbe-
ni dejavniki navznoter organizirajo kot kapitalistična podjetja. Dosedanja administrativna
centralizacija na univerzah je šele začela ta proces: prihodnji državni ukrepi napovedujejo,
da bodo javni zavodi navznoter urejeni korporativno, navzven pa podržavljeni.3
Državna politika, ki so jo doslej izvrševala tudi univerzitetna vodstva, napoveduje, da
bo univerzo ali, natančneje, akademske prakse disciplinirala s tremi mehanizmi: s trgom;
s korporativnim upravljanjem; z državnim nadzorom nad upravljanjem.
tično preganjala teoretske prakse in njihove nosilce. Zadnjo spektakularno potezo v antiteoretski politiki je naredilo
vodstvo Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem, ko je na začetku akademskega leta 2010–2011
»prekinilo sodelovanje« s prekarnimi sodelavkami in sodelavci. Odveč je dodati, da so prav prekarci prakticirali teo-
rijo.
2 Vtis o rentniškem prisvajanju krepi tudi to, da so nekatere imenitne zasebne visokošolske ustanove v zajedavskem raz-
merju do javnih ustanov: njihovi ustanovitelji, vodje, učitelji so v rednem delovnem razmerju na javnih ustanovah.
3 Drzna Slovenija. Slovenija: družba znanja – Nacionalni program visokega šolstva 2011–2020 napoveduje korporativno
upravljanje, ki ga skupaj z etatizacijo vpeljuje Predlog Zakona o opravljanju dejavnosti splošnega pomena na podro-
čju negospodarskega sektorja. Po predlogu zakona ima javni zavod poslovodni organ (direktorja ali upravo; imenova-
na sta s soglasjem ustanovitelja) in nadzorni svet, v katerem ima ustanovitelj večino (univerze bodo podrejene vsako-
kratni vladi).
