Page 43 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 43
ec univerze, zmaga
visokega šolstva
Bo teorija ostala brez
institucionalne podpore?
Rastko Močnik
V zadnjih desetih letih sta v tukajšnjem visokem šolstvu potekala dva velika procesa.
V prvem so se po celotnem ozemlju Slovenije hitro namnožili zasebni samostojni visoko-
šolski zavodi z majhnim številom študijskih programov. Drugi proces je bil administrativ-
na centralizacija na javnih univerzah. Prvi proces je sprožila država s privatizacijo visokega
šolstva in ga pospeševala s širokosrčnim podeljevanjem akreditacij in koncesij. Tudi drugi
proces je sprožila država z zakonsko ureditvijo, ki je odvzela fakultetam pravno osebnost
in umestila institucionalno oblast na univerzo; kar je začela država, so ob pomoči vlad na-
daljevala univerzitetna vodstva – ali, nemara ustrezneje, univerzitetni menedžment.
Država je glavni dejavnik v visokem šolstvu
V preteklem desetletju, dveh je bila država glavni dejavnik na področju visokega šol-
stva. Univerzitetna vodstva so pretežno le v podrobnostih1 izvrševala državno politiko. To
1 Ustrežljivost univerzitetnih vodstev do države res seže v podrobnosti. To drastično ponazarja tale anekdota. Na za-
četku leta 2010 je Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo sklenilo, da bo sofinanciralo samo po štiri
doktorske kandidatke ali kandidate na mentorico ali mentorja. Dopustilo je, da imata mentor ali mentorica po več
kandidatk ali kandidatov – a brez sofinanciranja. Odbor za obrambo visokošolskega in znanstvenega dela je 1. mar-
ca 2010 pozval rektorje in dekanice, dekane javnih visokošolskih zavodov, naj se uprejo samovolji ministrstva. Naslo-
vljenke in naslovljenci niso odgovorili na poziv. Jeseni 2010 je ministrstvo prenehalo sofinancirati doktorski študij –
in zato ni moglo več uravnavati števila doktorskih kandidatk in kandidatov, za katere skrbita posamezen mentor ali
mentorica. Univerza v Ljubljani je uslužno priskočila na pomoč in na začetku leta 2011 naložila članicam, da men-
tor ali mentorica ne moreta skrbeti za več kakor pet doktorskih kandidatk ali kandidatov. »Gostitev« kandidatk in
kandidatov pri posameznih mentorjih je sicer zrcalna slika »redčenja« univerzitetnih učiteljic in učiteljev, ki so spo-
sobni podpirati teoretsko delo (doktorsko delo pa je bilo pred bolonjo teoretsko delo par excellence – in je za števil-
ne kandidatke in kandidate še zdaj). »Redčenje« teorije sposobnih mentoric in mentorjev na univerzi je posledica
dveh procesov. Najprej politike ministrstev, ki že desetletja niso dopuščala normalne kadrovske reprodukcije na jav-
nih univerzah. Nadalje pa politike univerzitetnih vodstev na vseh ravneh, ki so v zadnjem desetletju ali dveh sistema-
visokega šolstva
Bo teorija ostala brez
institucionalne podpore?
Rastko Močnik
V zadnjih desetih letih sta v tukajšnjem visokem šolstvu potekala dva velika procesa.
V prvem so se po celotnem ozemlju Slovenije hitro namnožili zasebni samostojni visoko-
šolski zavodi z majhnim številom študijskih programov. Drugi proces je bil administrativ-
na centralizacija na javnih univerzah. Prvi proces je sprožila država s privatizacijo visokega
šolstva in ga pospeševala s širokosrčnim podeljevanjem akreditacij in koncesij. Tudi drugi
proces je sprožila država z zakonsko ureditvijo, ki je odvzela fakultetam pravno osebnost
in umestila institucionalno oblast na univerzo; kar je začela država, so ob pomoči vlad na-
daljevala univerzitetna vodstva – ali, nemara ustrezneje, univerzitetni menedžment.
Država je glavni dejavnik v visokem šolstvu
V preteklem desetletju, dveh je bila država glavni dejavnik na področju visokega šol-
stva. Univerzitetna vodstva so pretežno le v podrobnostih1 izvrševala državno politiko. To
1 Ustrežljivost univerzitetnih vodstev do države res seže v podrobnosti. To drastično ponazarja tale anekdota. Na za-
četku leta 2010 je Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo sklenilo, da bo sofinanciralo samo po štiri
doktorske kandidatke ali kandidate na mentorico ali mentorja. Dopustilo je, da imata mentor ali mentorica po več
kandidatk ali kandidatov – a brez sofinanciranja. Odbor za obrambo visokošolskega in znanstvenega dela je 1. mar-
ca 2010 pozval rektorje in dekanice, dekane javnih visokošolskih zavodov, naj se uprejo samovolji ministrstva. Naslo-
vljenke in naslovljenci niso odgovorili na poziv. Jeseni 2010 je ministrstvo prenehalo sofinancirati doktorski študij –
in zato ni moglo več uravnavati števila doktorskih kandidatk in kandidatov, za katere skrbita posamezen mentor ali
mentorica. Univerza v Ljubljani je uslužno priskočila na pomoč in na začetku leta 2011 naložila članicam, da men-
tor ali mentorica ne moreta skrbeti za več kakor pet doktorskih kandidatk ali kandidatov. »Gostitev« kandidatk in
kandidatov pri posameznih mentorjih je sicer zrcalna slika »redčenja« univerzitetnih učiteljic in učiteljev, ki so spo-
sobni podpirati teoretsko delo (doktorsko delo pa je bilo pred bolonjo teoretsko delo par excellence – in je za števil-
ne kandidatke in kandidate še zdaj). »Redčenje« teorije sposobnih mentoric in mentorjev na univerzi je posledica
dveh procesov. Najprej politike ministrstev, ki že desetletja niso dopuščala normalne kadrovske reprodukcije na jav-
nih univerzah. Nadalje pa politike univerzitetnih vodstev na vseh ravneh, ki so v zadnjem desetletju ali dveh sistema-
