Page 233 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 233
citiram rektorja ljubljanske univerze dr. Jožeta Mencin-
gerja, ki je po izvolitvi svoje naslednice prof. dr. Andreje Ko-
cijančič na vprašanje, ali je zadovoljen z volilnim izidom (v
univerzitetnih kuloarjih se je namreč govorilo, da je bil nje-
gov favorit sedanji prorektor prof. dr. Ivan Leban), odgovo-
ril, da je najbolj zadovoljen, ker je izvolitev bila, češ da bi bilo
za univerzo najslabše, če ne bi bil izvoljen nihče. Kaj bi bilo
najslabše za slovensko znanost?
Roman Jerala, Razdiralni NRRP9
Najnovejši predlog nacionalnega raziskovalnega in ra-
zvojnega programa (NRRP) je v ozkem krogu nastajal pet
let – zdaj pa sta na razpolago le dva tedna za javno razpravo.
V skupini, ki je podpisana pod najnovejši predlog NRRP,
ni nobenega naravoslovca, nobenega zastopnika medicinske
stroke, nobenega raziskovalca z raziskovalnih inštitutov in
tudi ne mednarodno uveljavljenega znanstvenika z ustrezno
širino in vizijo razvoja znanosti. Temu primeren je žal tudi
rezultat.
V predlogu NRRP je zapisana pomembna misel, da se z
njim ne odločamo, kako razvita, bogata in humana bo Slo-
venija jutri, temveč kje bo čez desetletje in več. Točno tako,
zakaj so potlej dejavnosti usmerjene v zadovoljevanje trenu-
tnih (ne)potreb gospodarstva? Na prvi pogled je povpreč-
nemu ušesu slišati zelo všečno, da naj raziskovalci pridobi-
jo čim več denarja na trgu, vendar ni pomembno, koliko de-
narja javne raziskovalne organizacije (JRO) na trgu dobijo,
temveč predvsem, kaj za ta sredstva delajo, saj so bile ustano-
vljene za javni interes razvijanja vrhunskih raziskav na ne-
kem področju z določeno kritično maso raziskovalcev in
opreme. V nasprotnem bi bilo vseeno (kar se nekako kaže
tudi v letošnji evaluaciji), če bi se raziskovalci ukvarjali s pro-
dajo izdelkov tujih firm ali v najboljšem primeru z rutinski-
mi analizami, ki spadajo bodisi v podjetja ali državne in-
9 Delo, 9. 6. 2005.
gerja, ki je po izvolitvi svoje naslednice prof. dr. Andreje Ko-
cijančič na vprašanje, ali je zadovoljen z volilnim izidom (v
univerzitetnih kuloarjih se je namreč govorilo, da je bil nje-
gov favorit sedanji prorektor prof. dr. Ivan Leban), odgovo-
ril, da je najbolj zadovoljen, ker je izvolitev bila, češ da bi bilo
za univerzo najslabše, če ne bi bil izvoljen nihče. Kaj bi bilo
najslabše za slovensko znanost?
Roman Jerala, Razdiralni NRRP9
Najnovejši predlog nacionalnega raziskovalnega in ra-
zvojnega programa (NRRP) je v ozkem krogu nastajal pet
let – zdaj pa sta na razpolago le dva tedna za javno razpravo.
V skupini, ki je podpisana pod najnovejši predlog NRRP,
ni nobenega naravoslovca, nobenega zastopnika medicinske
stroke, nobenega raziskovalca z raziskovalnih inštitutov in
tudi ne mednarodno uveljavljenega znanstvenika z ustrezno
širino in vizijo razvoja znanosti. Temu primeren je žal tudi
rezultat.
V predlogu NRRP je zapisana pomembna misel, da se z
njim ne odločamo, kako razvita, bogata in humana bo Slo-
venija jutri, temveč kje bo čez desetletje in več. Točno tako,
zakaj so potlej dejavnosti usmerjene v zadovoljevanje trenu-
tnih (ne)potreb gospodarstva? Na prvi pogled je povpreč-
nemu ušesu slišati zelo všečno, da naj raziskovalci pridobi-
jo čim več denarja na trgu, vendar ni pomembno, koliko de-
narja javne raziskovalne organizacije (JRO) na trgu dobijo,
temveč predvsem, kaj za ta sredstva delajo, saj so bile ustano-
vljene za javni interes razvijanja vrhunskih raziskav na ne-
kem področju z določeno kritično maso raziskovalcev in
opreme. V nasprotnem bi bilo vseeno (kar se nekako kaže
tudi v letošnji evaluaciji), če bi se raziskovalci ukvarjali s pro-
dajo izdelkov tujih firm ali v najboljšem primeru z rutinski-
mi analizami, ki spadajo bodisi v podjetja ali državne in-
9 Delo, 9. 6. 2005.
