Page 238 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 238
avnosti je bilo slišati precej kritičnih odmevov na dodelje-
vanje denarja različnim programom. Kritike so letele tudi na
to, da raziskovalne institucije o končni odločitvi niso izvede-
le pred vladno obravnavo oziroma so pričakovale predhodno
obravnavo na seji sveta za znanost in tehnologijo. Ali ni to v
nasprotju z vašo izjavo, da je izbiranje programov tokrat po-
tekalo gladkeje kot kdajkoli prej?
Kot vem, so bile institucije o vsem sproti seznanjane.
Velika večina direktorjev JRO in prorektorji univerz ima-
jo številko mojega osebnega telefona, na voljo sem jim 24 ur
na dan. Slišati je, da se posamezni prijavitelji oziroma vod-
je programov pritožujejo, da so dobili premalo ali sploh nič
programskih ur, vendar pa na ravni raziskovalnih institu-
cij ni večjega razburjenja. To velja tako za univerze kot za
ostale JRO. Prepričan sem, da bomo s tem programskim fi-
nanciranjem vendar dosegli večino zastavljenih ciljev. Če se
bo izkazalo, da kak program ne poteka v skladu s pogodbo,
bomo pogodbo razdrli, kot se je doslej že nekajkrat zgodilo.
Po napovedih naj bi za novo programsko financiranje na-
menili približno deset odstotkov manj denarja kot doslej, bi-
stveno več pa za projektno financiranje. Vendar nam je dr.
Niko Toš, predsednik komisije za presojo programov pri sve-
tu za znanost in tehnologijo, nedavno zatrdil, da je obseg pro-
gramskega financiranja približno tak kot prej. Kaj drži?
Drži, da je bilo razdeljenih manj programskih ur kot do-
slej, res pa je tudi, da jih ni manj za deset odstotkov, tem-
več je programsko financiranje JRO zmanjšano le za pribli-
žno pet odstotkov. Toda k temu je treba dodati še program-
sko financiranje tistih raziskovalnih organizacij, ki nimajo
statusa JRO – denimo Klinični center – in doslej niso mo-
gle sodelovati v programskem financiranju, zdaj pa jim pri-
dobljena koncesija to omogoča. Ocenjevanje njihovih pro-
gramov je potekalo po enakih kriterijih, razlika je le v tem,
da pri njih odločb ne sprejema vlada, temveč minister. Tudi
vanje denarja različnim programom. Kritike so letele tudi na
to, da raziskovalne institucije o končni odločitvi niso izvede-
le pred vladno obravnavo oziroma so pričakovale predhodno
obravnavo na seji sveta za znanost in tehnologijo. Ali ni to v
nasprotju z vašo izjavo, da je izbiranje programov tokrat po-
tekalo gladkeje kot kdajkoli prej?
Kot vem, so bile institucije o vsem sproti seznanjane.
Velika večina direktorjev JRO in prorektorji univerz ima-
jo številko mojega osebnega telefona, na voljo sem jim 24 ur
na dan. Slišati je, da se posamezni prijavitelji oziroma vod-
je programov pritožujejo, da so dobili premalo ali sploh nič
programskih ur, vendar pa na ravni raziskovalnih institu-
cij ni večjega razburjenja. To velja tako za univerze kot za
ostale JRO. Prepričan sem, da bomo s tem programskim fi-
nanciranjem vendar dosegli večino zastavljenih ciljev. Če se
bo izkazalo, da kak program ne poteka v skladu s pogodbo,
bomo pogodbo razdrli, kot se je doslej že nekajkrat zgodilo.
Po napovedih naj bi za novo programsko financiranje na-
menili približno deset odstotkov manj denarja kot doslej, bi-
stveno več pa za projektno financiranje. Vendar nam je dr.
Niko Toš, predsednik komisije za presojo programov pri sve-
tu za znanost in tehnologijo, nedavno zatrdil, da je obseg pro-
gramskega financiranja približno tak kot prej. Kaj drži?
Drži, da je bilo razdeljenih manj programskih ur kot do-
slej, res pa je tudi, da jih ni manj za deset odstotkov, tem-
več je programsko financiranje JRO zmanjšano le za pribli-
žno pet odstotkov. Toda k temu je treba dodati še program-
sko financiranje tistih raziskovalnih organizacij, ki nimajo
statusa JRO – denimo Klinični center – in doslej niso mo-
gle sodelovati v programskem financiranju, zdaj pa jim pri-
dobljena koncesija to omogoča. Ocenjevanje njihovih pro-
gramov je potekalo po enakih kriterijih, razlika je le v tem,
da pri njih odločb ne sprejema vlada, temveč minister. Tudi
