Page 232 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 232
ter ali kdo drug odgovoril na to vprašanje, vsekakor pa
sama menim, da je odgovor lahko samo ne.
S tem ne mislim na to, da je predvideni program tako
neznansko zanič, temveč predvsem na to, da so se v drža-
vah, ki jih imamo za razvojni zgled, denimo, na Finskem ali
Irskem, omenjenega posla lotili neprimerno širše. Lahko bi
rekli, da se je tam kar celotna država odločila, da bo dolo-
čen čas zelo pospešeno vlagala v izobraževanje in strateška
področja raziskav in se za ta čas odrekla kar precejšnjemu
deležu naložb na vsa druga področja, torej ne le na podro-
čja nestrateških raziskav. O razvojnem dokumentu, ki je bil
ob tem sprejet, naj se je imenoval kakor koli že, tam ni bilo
težko doseči konsenza, ker mu je bil tako rekoč zagotovljen
že vnaprej.
Zakaj pri nas (še) ni mogoče narediti kaj takega? Mor-
da predvsem zato, ker pri nas spoznanje, da nam lahko gre
v naslednjih letih namesto bolje še precej slabše kot zdaj, ni
prodrlo do splošne zavesti prebivalcev. Morda zato, ker tudi
naša politika o razvoju ne zna ali noče razmišljati dolgoroč-
no. Morda pa vsaj malo tudi zato, ker se naša znanstveno-
raziskovalna sfera ne zmore otresti klišeja, da je najpomemb-
nejša ohranitev socialne varnosti vseh raziskovalcev ne glede
na razvojni ali nacionalni pomen njihovega dela.
Po svoje je tudi razumljivo, da so raziskovalci še posebno
občutljivi na NRRP, ker je to strateški dokument. Po dru-
gi strani pa bi, če bi upoštevali izkušnje, verjetno vedeli, da
noben dosedanji NRRP še ni odigral vloge, ki mu je bila na-
menjena, a so jo zato – kadar tega dokumenta ni bilo, kot ga
ni zadnjih nekaj let – toliko bolj vneto namesto njega igra-
li tisti, za katere to ni predvideno. Je torej bolje sprejeti do-
kument, ki kljub popravkom, ki ob takšni množici pripomb
pač morajo biti, zanesljivo še vedno ne bo ustrezal željam ve-
čine raziskovalcev, ali pa čakati – leto ali celo dlje – na spre-
jemljivi nacionalni program?
sama menim, da je odgovor lahko samo ne.
S tem ne mislim na to, da je predvideni program tako
neznansko zanič, temveč predvsem na to, da so se v drža-
vah, ki jih imamo za razvojni zgled, denimo, na Finskem ali
Irskem, omenjenega posla lotili neprimerno širše. Lahko bi
rekli, da se je tam kar celotna država odločila, da bo dolo-
čen čas zelo pospešeno vlagala v izobraževanje in strateška
področja raziskav in se za ta čas odrekla kar precejšnjemu
deležu naložb na vsa druga področja, torej ne le na podro-
čja nestrateških raziskav. O razvojnem dokumentu, ki je bil
ob tem sprejet, naj se je imenoval kakor koli že, tam ni bilo
težko doseči konsenza, ker mu je bil tako rekoč zagotovljen
že vnaprej.
Zakaj pri nas (še) ni mogoče narediti kaj takega? Mor-
da predvsem zato, ker pri nas spoznanje, da nam lahko gre
v naslednjih letih namesto bolje še precej slabše kot zdaj, ni
prodrlo do splošne zavesti prebivalcev. Morda zato, ker tudi
naša politika o razvoju ne zna ali noče razmišljati dolgoroč-
no. Morda pa vsaj malo tudi zato, ker se naša znanstveno-
raziskovalna sfera ne zmore otresti klišeja, da je najpomemb-
nejša ohranitev socialne varnosti vseh raziskovalcev ne glede
na razvojni ali nacionalni pomen njihovega dela.
Po svoje je tudi razumljivo, da so raziskovalci še posebno
občutljivi na NRRP, ker je to strateški dokument. Po dru-
gi strani pa bi, če bi upoštevali izkušnje, verjetno vedeli, da
noben dosedanji NRRP še ni odigral vloge, ki mu je bila na-
menjena, a so jo zato – kadar tega dokumenta ni bilo, kot ga
ni zadnjih nekaj let – toliko bolj vneto namesto njega igra-
li tisti, za katere to ni predvideno. Je torej bolje sprejeti do-
kument, ki kljub popravkom, ki ob takšni množici pripomb
pač morajo biti, zanesljivo še vedno ne bo ustrezal željam ve-
čine raziskovalcev, ali pa čakati – leto ali celo dlje – na spre-
jemljivi nacionalni program?
