Page 235 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 235
ofer, Liebig ...), Weizmannovega inštituta v Izraelu, No-
vum na Švedskem, novih inštitutov s področja znanosti o
življenju, ki so jih ustanovili sosedje na Dunaju in v Splitu.
Tudi v državah v razvoju, kakršne so Kitajska, Indija, Bra-
zilija, ki so doslej našim podjetjem konkurirale predvsem s
poceni delovno silo, se množijo raziskovalni inštituti, saj se
zavedajo, da so vrhunska znanost in znanstveniki strateške-
ga pomena, primerljivi z naravnimi bogastvi. Drugače od
naravnih bogastev pa je znanost silno lahko uničiti (razisko-
valci imajo noge), vendar precej teže spet postaviti na noge.
V Sloveniji je problem v tem, da se na znanost prelaga
odgovornost, ki spada v povsem drugo domeno oziroma
druge vladne resorje. Z uničenjem raziskovalnih inštitutov
bi uničili tisti del raziskav, ki so na marsikaterih področjih
primerljive z razvitim svetom, zagotovo pa s tem ne bi spod-
budili podjetništva. Boljši prenos v komercialne aplikaci-
je bi zagotovo povečali z ukrepi, kakršni so boljša podpora
priprave in trženja patentov na svetovnem trgu ter priprava
okolja za prenos odkritij v podjetništvo (skladi rizičnega ka-
pitala, tehnološki parki, infrastruktura za nova visokoteh-
nološka podjetja ...). Trg za slovenske raziskovalce mora biti
celotna Evropa in svet, inštitucije pa bi morale omogočiti
uveljavljanje rezultatov v obliki patentov in njihovega trže-
nja po svetu, če naše današnje slovensko gospodarstvo nima
zadostne absorpcijske sposobnosti za inovacije. Z ustrezno
podporo na tem področju bi prodor naših raziskovalnih re-
zultatov v svet lahko potegnil slovensko gospodarstvo na-
prej, ne pa da pričakujejo od znanosti servisiranje trenutnih
potreb kapitalsko nedohranjenega gospodarstva, ki razmi-
šlja predvsem o preživetju do jutri in si ne more (ali ne želi)
privoščiti raziskav, ki bi dale rezultate čez pet, kaj šele de-
set let. Raziskave se morajo izvajati na ravni vsaj dveh gene-
racij pred izdelki, ki so zdaj v proizvodnji, kar zahteva dol-
goročno vizijo v podjetjih. To žal teže pričakujemo od me-
vum na Švedskem, novih inštitutov s področja znanosti o
življenju, ki so jih ustanovili sosedje na Dunaju in v Splitu.
Tudi v državah v razvoju, kakršne so Kitajska, Indija, Bra-
zilija, ki so doslej našim podjetjem konkurirale predvsem s
poceni delovno silo, se množijo raziskovalni inštituti, saj se
zavedajo, da so vrhunska znanost in znanstveniki strateške-
ga pomena, primerljivi z naravnimi bogastvi. Drugače od
naravnih bogastev pa je znanost silno lahko uničiti (razisko-
valci imajo noge), vendar precej teže spet postaviti na noge.
V Sloveniji je problem v tem, da se na znanost prelaga
odgovornost, ki spada v povsem drugo domeno oziroma
druge vladne resorje. Z uničenjem raziskovalnih inštitutov
bi uničili tisti del raziskav, ki so na marsikaterih področjih
primerljive z razvitim svetom, zagotovo pa s tem ne bi spod-
budili podjetništva. Boljši prenos v komercialne aplikaci-
je bi zagotovo povečali z ukrepi, kakršni so boljša podpora
priprave in trženja patentov na svetovnem trgu ter priprava
okolja za prenos odkritij v podjetništvo (skladi rizičnega ka-
pitala, tehnološki parki, infrastruktura za nova visokoteh-
nološka podjetja ...). Trg za slovenske raziskovalce mora biti
celotna Evropa in svet, inštitucije pa bi morale omogočiti
uveljavljanje rezultatov v obliki patentov in njihovega trže-
nja po svetu, če naše današnje slovensko gospodarstvo nima
zadostne absorpcijske sposobnosti za inovacije. Z ustrezno
podporo na tem področju bi prodor naših raziskovalnih re-
zultatov v svet lahko potegnil slovensko gospodarstvo na-
prej, ne pa da pričakujejo od znanosti servisiranje trenutnih
potreb kapitalsko nedohranjenega gospodarstva, ki razmi-
šlja predvsem o preživetju do jutri in si ne more (ali ne želi)
privoščiti raziskav, ki bi dale rezultate čez pet, kaj šele de-
set let. Raziskave se morajo izvajati na ravni vsaj dveh gene-
racij pred izdelki, ki so zdaj v proizvodnji, kar zahteva dol-
goročno vizijo v podjetjih. To žal teže pričakujemo od me-
