Page 218 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 218
so povezani z univerzo po vrhunskih raziskovalcih, ki
so delno zaposleni na univerzi. Nekateri inštituti so organi-
zirali tudi podiplomske šole, čeprav po evropski praksi so-
dijo na univerzo. Večina inštitutov pa je privatnih, deluje-
jo na trgu, navezani samo nase, delež financiranja države je
neznaten. Imajo naročnike tudi na tujem. Nekateri deluje-
jo zelo uspešno.
Skrajni čas je, da uredimo tudi to področje, da ga aktivi-
ramo in povežemo s sektorjema, ki sta njegovo naravno oko-
lje: z univerzo in gospodarstvom. V današnji obliki je evrop-
ski unikat birokratsko-socialistične organiziranosti znano-
sti, ki ne koristi nikomur, nima odjemalca v družbi in je zato
neučinkovit, jalov in nekakovosten, kar se je pokazalo tisti
trenutek, ko smo ostali brez plotu, ki nas je ločil od sveta in
ko so se začele vrstiti neusmiljene slabe in vse slabše med-
narodne ocene slovenske konkurenčnosti in inovativnosti,
dokler nismo končali na zadnjih klinih vrednostne lestvice.
V takšnih razmerah je škoda proračunskega denarja, saj
vpliva na visoko tehnološko strukturo proizvodnje in izvo-
za na dodano vrednost na zaposlenega nikoli ni bilo in ga
tudi pri takšni organiziranosti ni mogoče pričakovati. Go-
spodarstvo, ki ima ambiciozne strateške načrte, si gradi la-
stne inštitute ali vzpostavlja kooperacijo z univerzo, vse več
podjetij pa tudi dobiva razvojne rezultate iz tujine. Za vzor
vzemimo male države EU, Dansko ali Finsko, čeprav so za
velik skok pred nami. Njihovi inštituti so privatni, večino-
ma branžni. V Nemčiji je največja tehnološko-raziskovalno-
razvojna organizacija Frauenhofer Gesellschaft s 57 inštitu-
ti in 6700 zaposlenimi pravno vpisano društvo (e. V.) z 170
podjetji kot člani, 60 odstotkov pridobi sama v gospodar-
stvu, 40 odstotkov je »od uspeha odvisna« (erfolgsabhän-
gige) institucionalna podpora. Pri nas bi moralo biti finan-
ciranje v takšnih razmerjih. Ironija je, da je v 35 privatnih
inštitutih delež državne podpore manj kakor 2 odstotka.
so delno zaposleni na univerzi. Nekateri inštituti so organi-
zirali tudi podiplomske šole, čeprav po evropski praksi so-
dijo na univerzo. Večina inštitutov pa je privatnih, deluje-
jo na trgu, navezani samo nase, delež financiranja države je
neznaten. Imajo naročnike tudi na tujem. Nekateri deluje-
jo zelo uspešno.
Skrajni čas je, da uredimo tudi to področje, da ga aktivi-
ramo in povežemo s sektorjema, ki sta njegovo naravno oko-
lje: z univerzo in gospodarstvom. V današnji obliki je evrop-
ski unikat birokratsko-socialistične organiziranosti znano-
sti, ki ne koristi nikomur, nima odjemalca v družbi in je zato
neučinkovit, jalov in nekakovosten, kar se je pokazalo tisti
trenutek, ko smo ostali brez plotu, ki nas je ločil od sveta in
ko so se začele vrstiti neusmiljene slabe in vse slabše med-
narodne ocene slovenske konkurenčnosti in inovativnosti,
dokler nismo končali na zadnjih klinih vrednostne lestvice.
V takšnih razmerah je škoda proračunskega denarja, saj
vpliva na visoko tehnološko strukturo proizvodnje in izvo-
za na dodano vrednost na zaposlenega nikoli ni bilo in ga
tudi pri takšni organiziranosti ni mogoče pričakovati. Go-
spodarstvo, ki ima ambiciozne strateške načrte, si gradi la-
stne inštitute ali vzpostavlja kooperacijo z univerzo, vse več
podjetij pa tudi dobiva razvojne rezultate iz tujine. Za vzor
vzemimo male države EU, Dansko ali Finsko, čeprav so za
velik skok pred nami. Njihovi inštituti so privatni, večino-
ma branžni. V Nemčiji je največja tehnološko-raziskovalno-
razvojna organizacija Frauenhofer Gesellschaft s 57 inštitu-
ti in 6700 zaposlenimi pravno vpisano društvo (e. V.) z 170
podjetji kot člani, 60 odstotkov pridobi sama v gospodar-
stvu, 40 odstotkov je »od uspeha odvisna« (erfolgsabhän-
gige) institucionalna podpora. Pri nas bi moralo biti finan-
ciranje v takšnih razmerjih. Ironija je, da je v 35 privatnih
inštitutih delež državne podpore manj kakor 2 odstotka.
