Page 213 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 213
tudi povezati in dobro izkoristiti vse raziskovalne zmoglji-
vosti. Te solidarnosti pa slovenskim raziskovalnim institu-
cijam, z redkimi izjemami, že vsa leta močno primanjkuje.
Za to so prav gotovo najbolj krivi raziskovalci sami –
morda bi to lahko celo povezali z nacionalnim vrtičkar-
skim značajem –, vendar bi modra država lahko s primerni-
mi ukrepi že davno načela, če že ne razbila okope. Res je, da
je bilo že v preteklosti nekaj tovrstnih poskusov, bolje napo-
vedi večjega raziskovalnega povezovanja, a niso bili poseb-
no uspešni. So pa uspešno poglabljali nezaupanje razisko-
valcev, ki so za vsakim tovrstnim poskusom videli predvsem
neprimerno vmešavanje politike v avtonomijo znanosti ozi-
roma so v tem videli napoved uničevanja posameznih razi-
skovalnih institucij. Podobne odmeve zbuja tudi sicer še či-
sto sveža napoved namere resornega ministra, da z različni-
mi ukrepi spodbudi več sodelovanja.
Verjetno k temu strahu veliko prispevajo spremembe, ki
jih je predlagala in tudi že sprejela vlada, sestave upravnih
odborov javnih raziskovalnih zavodov. Ob tem se namreč
povsem logično postavlja vprašanje, ali si vlada s tako prido-
bljeno upravljalsko večino res želi zagotoviti samo bolj smo-
trno porabo proračunskega denarja ali ima morda še kakšne
druge cilje.
Vlada bo morala, če bo hotela premagati to nezaupanje,
svojo razvojno naravnanost predvsem dokazati tam, kjer
ne more biti nobenih dvomov o namerah, denimo v davč-
nih spodbujevalnih ukrepih, ki jih napoveduje predlagani
NRRP, v doslednem upoštevanju dogovorjene proračunske
rasti pri raziskavah in v razvoju oziroma celo v zvišanju le-te.
Še bi lahko naštevali, kako bi se dalo pridobiti raziskovalce,
a je to gotovo odveč. Kajti ti ukrepi so vsem vpletenim zelo
dobro znani. Resornemu ministru navsezadnje že iz njego-
vih lastnih štiridesetletnih izkušenj, ko je kot raziskovalec
okušal vse hibe vsakokratne znanstvenoraziskovalne politi-
vosti. Te solidarnosti pa slovenskim raziskovalnim institu-
cijam, z redkimi izjemami, že vsa leta močno primanjkuje.
Za to so prav gotovo najbolj krivi raziskovalci sami –
morda bi to lahko celo povezali z nacionalnim vrtičkar-
skim značajem –, vendar bi modra država lahko s primerni-
mi ukrepi že davno načela, če že ne razbila okope. Res je, da
je bilo že v preteklosti nekaj tovrstnih poskusov, bolje napo-
vedi večjega raziskovalnega povezovanja, a niso bili poseb-
no uspešni. So pa uspešno poglabljali nezaupanje razisko-
valcev, ki so za vsakim tovrstnim poskusom videli predvsem
neprimerno vmešavanje politike v avtonomijo znanosti ozi-
roma so v tem videli napoved uničevanja posameznih razi-
skovalnih institucij. Podobne odmeve zbuja tudi sicer še či-
sto sveža napoved namere resornega ministra, da z različni-
mi ukrepi spodbudi več sodelovanja.
Verjetno k temu strahu veliko prispevajo spremembe, ki
jih je predlagala in tudi že sprejela vlada, sestave upravnih
odborov javnih raziskovalnih zavodov. Ob tem se namreč
povsem logično postavlja vprašanje, ali si vlada s tako prido-
bljeno upravljalsko večino res želi zagotoviti samo bolj smo-
trno porabo proračunskega denarja ali ima morda še kakšne
druge cilje.
Vlada bo morala, če bo hotela premagati to nezaupanje,
svojo razvojno naravnanost predvsem dokazati tam, kjer
ne more biti nobenih dvomov o namerah, denimo v davč-
nih spodbujevalnih ukrepih, ki jih napoveduje predlagani
NRRP, v doslednem upoštevanju dogovorjene proračunske
rasti pri raziskavah in v razvoju oziroma celo v zvišanju le-te.
Še bi lahko naštevali, kako bi se dalo pridobiti raziskovalce,
a je to gotovo odveč. Kajti ti ukrepi so vsem vpletenim zelo
dobro znani. Resornemu ministru navsezadnje že iz njego-
vih lastnih štiridesetletnih izkušenj, ko je kot raziskovalec
okušal vse hibe vsakokratne znanstvenoraziskovalne politi-
