Page 219 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 219
iko vladnih inštitutov deluje z univerzo v personalni po-
vezavi. Če so deli inštitutov kompatibilni s katedrami ali in-
štituti na univerzi, se naj preselijo na univerzo. Inštituti ne-
tehnoloških ved, ki so pomembni za nacionalno identite-
to oziroma za humanistične vede, naj se priključijo univerzi
ali SAZU. V njihovo politiko se gospodarstvo nima name-
na poglabljati.
Tudi ukinitve
Tisti inštituti ali deli inštitutov, ki se ne morejo vključi-
ti v univerzo, naj se denacionalizirajo oziroma privatizirajo,
s tem da se dodelijo (ali prodajo) zainteresiranim gospodar-
skim podjetjem. Inštituti, ki niso več pokriti z gospodarski-
mi dejavnostmi, ker so propadle, in se zanje nihče ne zani-
ma, naj se odpravijo. Z odmrtjem nizko tehnoloških dejav-
nosti so nekateri inštituti izgubili svoj »raison d'être«, po
drugi strani so nastale nove tehnološke veje, zanje pa bodo
podjetja odprla svoje inštitute. Zato se podjetja že povezuje-
jo v mreže.
V nekaterih inštitutih, kjer so vodstva in/ali sodelavci pri-
pravljeni, da prevzamejo v last svoj inštitut in s tem vse tve-
ganje in skrb za svoj obstoj, naj se prenese lastnina nanje. V
večini primerov se je to že zgodilo, čeprav ne zastonj, ampak
odplačno po ustrezno nižji ceni. Značilno je, da obravnava
znanstvena srenja te privatne inštitute slabšalno (recimo Eko-
nomski inštitut pri Pravni fakulteti EIPF ali Inštitut za varil-
stvo ali Inštitut za turbinske stroje, ki ima tudi svojo proizvo-
dnjo malih hidrocentral za ves svet), kar je ostanek socialistič-
ne mentalitete. Zato naj bodo vsi privatni, kakor je običajno
na Zahodu. Ne moremo imeti dveh kast, privilegirane in za-
molčane. Potem bodo imeli vsi s konkurenco dostop do vla-
dnih sredstev na natečajih. Ti privatni inštituti so na trgu in
sami skrbijo za svoj prihodek in se borijo za projekte države.
Inštituti naj bodo popolnoma privatni in v ničemer breme za
državo, ker naj imajo klientelo v gospodarstvu in tujini.
vezavi. Če so deli inštitutov kompatibilni s katedrami ali in-
štituti na univerzi, se naj preselijo na univerzo. Inštituti ne-
tehnoloških ved, ki so pomembni za nacionalno identite-
to oziroma za humanistične vede, naj se priključijo univerzi
ali SAZU. V njihovo politiko se gospodarstvo nima name-
na poglabljati.
Tudi ukinitve
Tisti inštituti ali deli inštitutov, ki se ne morejo vključi-
ti v univerzo, naj se denacionalizirajo oziroma privatizirajo,
s tem da se dodelijo (ali prodajo) zainteresiranim gospodar-
skim podjetjem. Inštituti, ki niso več pokriti z gospodarski-
mi dejavnostmi, ker so propadle, in se zanje nihče ne zani-
ma, naj se odpravijo. Z odmrtjem nizko tehnoloških dejav-
nosti so nekateri inštituti izgubili svoj »raison d'être«, po
drugi strani so nastale nove tehnološke veje, zanje pa bodo
podjetja odprla svoje inštitute. Zato se podjetja že povezuje-
jo v mreže.
V nekaterih inštitutih, kjer so vodstva in/ali sodelavci pri-
pravljeni, da prevzamejo v last svoj inštitut in s tem vse tve-
ganje in skrb za svoj obstoj, naj se prenese lastnina nanje. V
večini primerov se je to že zgodilo, čeprav ne zastonj, ampak
odplačno po ustrezno nižji ceni. Značilno je, da obravnava
znanstvena srenja te privatne inštitute slabšalno (recimo Eko-
nomski inštitut pri Pravni fakulteti EIPF ali Inštitut za varil-
stvo ali Inštitut za turbinske stroje, ki ima tudi svojo proizvo-
dnjo malih hidrocentral za ves svet), kar je ostanek socialistič-
ne mentalitete. Zato naj bodo vsi privatni, kakor je običajno
na Zahodu. Ne moremo imeti dveh kast, privilegirane in za-
molčane. Potem bodo imeli vsi s konkurenco dostop do vla-
dnih sredstev na natečajih. Ti privatni inštituti so na trgu in
sami skrbijo za svoj prihodek in se borijo za projekte države.
Inštituti naj bodo popolnoma privatni in v ničemer breme za
državo, ker naj imajo klientelo v gospodarstvu in tujini.
