Page 211 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 211
država, dve tretjini pa poslovni oziroma zasebni sektor).
Je smiselno iti v tako povečanje, če prej ne odstranimo ovir
za učinkovitejšo izrabo sedanje sestave raziskav in razvoja?
Odgovor je verjetno le negativen ali vsaj skeptičen.
Opozoriti je treba še na fenomen medijsko in strokovno
dokaj eksploatirane Finske. Tu imamo - tako kot na Šved-
skem - opravka s solidno rastjo in visoko razvitostjo ob izre-
dno velikem vlaganju v raziskave in razvoj (3,51 odstotka).
Vendar tudi to ni dokaz za tezo, da omenjeni izdatki samo-
dejno zagotavljajo razvojno prodornost. Če prebiramo ana-
lize finskih in drugih avtorjev, ugotovimo dvoje. Prvič, od-
ločilni sta kooperativnost in povezanost, torej socialni kapi-
tal, med akterji (raziskovalci na inštitutih, industrijo in vla-
do) v procesu prenosa znanja. Drugič, vlaganja se povečuje-
jo sorazmerno z uspešnostjo tega sodelovanja in izkazanimi
rezultati, ne pa le s tem, da vlada reče, da se morajo poveča-
ti. Največ namreč vlaga poslovni sektor, okoli 70 odstotkov,
vlada kot »moderatorka« skrbi za ustrezno raziskovalno
politiko in optimalni izkoristek teh vlaganj. Če je pri tem
uspešna, ji poslovneži sledijo brez težav oziroma celo pre-
vzemajo pobudo. O tem bi morali razmišljati tudi pri nas.
Jasna Kontler Salamon, Bo NRRP
ponovno le NLP?3
V sporočilu za javnost, izdanem po vladni seji, kjer so
pred natanko enim tednom sprejeli predlog Resolucije o na-
cionalnem raziskovalnem in razvojnem programu za obdo-
bje 2006–2010, piše, da ta dokument »določa smernice, kje
bo Slovenija čez desetletje in več na področju raziskav in ra-
zvoja«. Stavek, ki sledi omenjenemu dokumentu, seveda v
ničemer ni sporen – kaj pa naj navsezadnje drugega priča-
kujemo od tovrstnega dokumenta kot to, da bo usmerjal naš
razvoj na omenjenem področju? –, a je problem v tem, da
3 Delo, 22. 9. 2005.
Je smiselno iti v tako povečanje, če prej ne odstranimo ovir
za učinkovitejšo izrabo sedanje sestave raziskav in razvoja?
Odgovor je verjetno le negativen ali vsaj skeptičen.
Opozoriti je treba še na fenomen medijsko in strokovno
dokaj eksploatirane Finske. Tu imamo - tako kot na Šved-
skem - opravka s solidno rastjo in visoko razvitostjo ob izre-
dno velikem vlaganju v raziskave in razvoj (3,51 odstotka).
Vendar tudi to ni dokaz za tezo, da omenjeni izdatki samo-
dejno zagotavljajo razvojno prodornost. Če prebiramo ana-
lize finskih in drugih avtorjev, ugotovimo dvoje. Prvič, od-
ločilni sta kooperativnost in povezanost, torej socialni kapi-
tal, med akterji (raziskovalci na inštitutih, industrijo in vla-
do) v procesu prenosa znanja. Drugič, vlaganja se povečuje-
jo sorazmerno z uspešnostjo tega sodelovanja in izkazanimi
rezultati, ne pa le s tem, da vlada reče, da se morajo poveča-
ti. Največ namreč vlaga poslovni sektor, okoli 70 odstotkov,
vlada kot »moderatorka« skrbi za ustrezno raziskovalno
politiko in optimalni izkoristek teh vlaganj. Če je pri tem
uspešna, ji poslovneži sledijo brez težav oziroma celo pre-
vzemajo pobudo. O tem bi morali razmišljati tudi pri nas.
Jasna Kontler Salamon, Bo NRRP
ponovno le NLP?3
V sporočilu za javnost, izdanem po vladni seji, kjer so
pred natanko enim tednom sprejeli predlog Resolucije o na-
cionalnem raziskovalnem in razvojnem programu za obdo-
bje 2006–2010, piše, da ta dokument »določa smernice, kje
bo Slovenija čez desetletje in več na področju raziskav in ra-
zvoja«. Stavek, ki sledi omenjenemu dokumentu, seveda v
ničemer ni sporen – kaj pa naj navsezadnje drugega priča-
kujemo od tovrstnega dokumenta kot to, da bo usmerjal naš
razvoj na omenjenem področju? –, a je problem v tem, da
3 Delo, 22. 9. 2005.
