Page 209 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 209
Gospodarska rast ni enako kot razvoj
Najprej nekaj besed o Mencingerjevi analizi. Ta je em-
pirično ali računsko gledano povsem pravilna. Težava je v
interpretaciji dobljenih podatkov. V oči pade, da omenje-
ni analitik govori o vplivu raziskav in razvoja na gospodar-
sko rast (oziroma na povprečje stopenj rasti od leta 1995 do
2002), ne pa o vplivu na razvoj ali socio-ekonomsko razvi-
tost, ki je širša in večnivojska kategorija. Vsekakor drži, da
so imele (spet v povprečju) večjo rast države, ki so manj vla-
gale v znanje, tiste, ki so vlagale več, pa so izkazovale raz-
meroma nižje stopnje rasti. Vendar pa ni treba biti ekono-
mist zato, da bi vedeli, da je rast razvitih držav v načelu ve-
dno manjša od stopenj rasti vzpenjajočih se manj razvitih
držav (ki seveda manj vlagajo v raziskave in razvoj, rast pa
dosegajo z drugimi dejavniki, vendar le do določene meje).
Tipičen primer je Kitajska s stopnjami rasti nekje okoli de-
vet odstotkov (ki pa hitro povečuje svoje izdatke za raziska-
ve in razvoj), Švedska ima največ triodstotno rast (na podla-
gi visoke socialne in tehnološke kakovosti). Izjema je Irska,
ki ima precej visoko stopnjo rasti in sodi v krog tehnološko
in razvojno propulzivnih gospodarstev, vendar so njena vla-
ganja v raziskave in razvoj razmeroma nizka. Jasno je, da bi
moral dr. Mencinger uporabiti še druge kazalce razvitosti
(pa tudi drugačne vzorce), če bi hotel dokazati šibek ali celo
negativen vpliv izdatkov za raziskave in razvoj na ekonom-
sko uspešnost (in ne samo na stopnje rasti). Že vnaprej lah-
ko rečemo, da bi dobil drugačne rezultate. V tem primeru
gre torej za komunikacijsko in delno semantično vprašanje.
Fenomen Irske
Po drugi strani pa je zelo udomačeno in že kar samou-
mevno prepričanje, da vsako povečanje izdatkov za raziska-
ve že kar samodejno vodi tako do višjih stopenj rasti (tako
piše v SRS) kot tudi do višje stopnje razvitosti. Poglejmo si
Najprej nekaj besed o Mencingerjevi analizi. Ta je em-
pirično ali računsko gledano povsem pravilna. Težava je v
interpretaciji dobljenih podatkov. V oči pade, da omenje-
ni analitik govori o vplivu raziskav in razvoja na gospodar-
sko rast (oziroma na povprečje stopenj rasti od leta 1995 do
2002), ne pa o vplivu na razvoj ali socio-ekonomsko razvi-
tost, ki je širša in večnivojska kategorija. Vsekakor drži, da
so imele (spet v povprečju) večjo rast države, ki so manj vla-
gale v znanje, tiste, ki so vlagale več, pa so izkazovale raz-
meroma nižje stopnje rasti. Vendar pa ni treba biti ekono-
mist zato, da bi vedeli, da je rast razvitih držav v načelu ve-
dno manjša od stopenj rasti vzpenjajočih se manj razvitih
držav (ki seveda manj vlagajo v raziskave in razvoj, rast pa
dosegajo z drugimi dejavniki, vendar le do določene meje).
Tipičen primer je Kitajska s stopnjami rasti nekje okoli de-
vet odstotkov (ki pa hitro povečuje svoje izdatke za raziska-
ve in razvoj), Švedska ima največ triodstotno rast (na podla-
gi visoke socialne in tehnološke kakovosti). Izjema je Irska,
ki ima precej visoko stopnjo rasti in sodi v krog tehnološko
in razvojno propulzivnih gospodarstev, vendar so njena vla-
ganja v raziskave in razvoj razmeroma nizka. Jasno je, da bi
moral dr. Mencinger uporabiti še druge kazalce razvitosti
(pa tudi drugačne vzorce), če bi hotel dokazati šibek ali celo
negativen vpliv izdatkov za raziskave in razvoj na ekonom-
sko uspešnost (in ne samo na stopnje rasti). Že vnaprej lah-
ko rečemo, da bi dobil drugačne rezultate. V tem primeru
gre torej za komunikacijsko in delno semantično vprašanje.
Fenomen Irske
Po drugi strani pa je zelo udomačeno in že kar samou-
mevno prepričanje, da vsako povečanje izdatkov za raziska-
ve že kar samodejno vodi tako do višjih stopenj rasti (tako
piše v SRS) kot tudi do višje stopnje razvitosti. Poglejmo si
