Page 207 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 207
i zato, ker nam ne le v politiki, temveč tudi v znanstveni
sferi močno primanjkuje ljudi, ki bi hkrati veljali za vrhun-
ske strokovnjake in popolne poštenjake, da bi tako njihovi
poklicni kolegi verjeli v njihovo objektivnost brez zaslonke
osebnih interesov.
Prav zato je težko reči, da bo z NRRP in agencijama
naša znanstvenoraziskovalno razvojna sfera končno imela
vse tiste spodbujevalne mehanizme, ki naj bi bili – kot je
bilo v zadnjem času tolikokrat slišati – ključni manjkajoči
členi razvojnega uspeha. Prav zaradi takšnih razmer doma
bo morda ključno vlogo pri našem razvoju v resnici odigra-
la Era, torej nastajajoči evropski raziskovalni prostor. Zanj
je Evropska komisija doslej že razvila kopico spodbujeval-
nih mehanizmov, ki jih je večinoma sicer vključila v okvirne
programe, mnogi delujejo tudi zunaj teh. Slabost teh evrop-
skih spodbud je v tem, da so obtežene z neverjetno veliko
administracije – včasih se skoraj zdi, da ima vsak evropski
raziskovalec v Bruslju svojega uradnika. Toda po drugi stra-
ni – in to je odlika mehanizmov Ere – je zapletenost po-
stopkov tudi učinkovita varovalka pred tisto domačnostjo,
ki tudi omogoča izbiranje raziskovalnih projektov in pro-
gramov mimo uradnih meril. Tako je s skoraj stoodstotno
verjetnostjo mogoče reči, da je tisti, ki je v Bruslju spoznan
za primernega in odličnega, tak tudi v resnici.
Kdo in kje so ti dobri in odlični, bo še bolj razvidno, ko
bo zgrajena predvidena mreža evropskih centrov raziskoval-
ne odličnosti in centrov raziskovalne mobilnosti. Kdor jih
bo imel, bo s tem dobil tudi odlične raziskovalce od dru-
god, kdor jih ne bo imel, bo lahko svoje raziskovalce le poši-
ljal drugam. Slovenija lahko ima še tako razvito lastno raz-
iskovalno mrežo – v Evropi bo nekaj veljala le, če bo z razi-
skovalnimi zmogljivostmi vključena v skupno evropsko raz-
iskovalno in razvojnotehnološko spodbujevalno omrežje.
Naš nacionalni razvojnoraziskovalni program mora tem
evropskim ciljem slediti ali pa je tako in tako obsojen na ne-
sferi močno primanjkuje ljudi, ki bi hkrati veljali za vrhun-
ske strokovnjake in popolne poštenjake, da bi tako njihovi
poklicni kolegi verjeli v njihovo objektivnost brez zaslonke
osebnih interesov.
Prav zato je težko reči, da bo z NRRP in agencijama
naša znanstvenoraziskovalno razvojna sfera končno imela
vse tiste spodbujevalne mehanizme, ki naj bi bili – kot je
bilo v zadnjem času tolikokrat slišati – ključni manjkajoči
členi razvojnega uspeha. Prav zaradi takšnih razmer doma
bo morda ključno vlogo pri našem razvoju v resnici odigra-
la Era, torej nastajajoči evropski raziskovalni prostor. Zanj
je Evropska komisija doslej že razvila kopico spodbujeval-
nih mehanizmov, ki jih je večinoma sicer vključila v okvirne
programe, mnogi delujejo tudi zunaj teh. Slabost teh evrop-
skih spodbud je v tem, da so obtežene z neverjetno veliko
administracije – včasih se skoraj zdi, da ima vsak evropski
raziskovalec v Bruslju svojega uradnika. Toda po drugi stra-
ni – in to je odlika mehanizmov Ere – je zapletenost po-
stopkov tudi učinkovita varovalka pred tisto domačnostjo,
ki tudi omogoča izbiranje raziskovalnih projektov in pro-
gramov mimo uradnih meril. Tako je s skoraj stoodstotno
verjetnostjo mogoče reči, da je tisti, ki je v Bruslju spoznan
za primernega in odličnega, tak tudi v resnici.
Kdo in kje so ti dobri in odlični, bo še bolj razvidno, ko
bo zgrajena predvidena mreža evropskih centrov raziskoval-
ne odličnosti in centrov raziskovalne mobilnosti. Kdor jih
bo imel, bo s tem dobil tudi odlične raziskovalce od dru-
god, kdor jih ne bo imel, bo lahko svoje raziskovalce le poši-
ljal drugam. Slovenija lahko ima še tako razvito lastno raz-
iskovalno mrežo – v Evropi bo nekaj veljala le, če bo z razi-
skovalnimi zmogljivostmi vključena v skupno evropsko raz-
iskovalno in razvojnotehnološko spodbujevalno omrežje.
Naš nacionalni razvojnoraziskovalni program mora tem
evropskim ciljem slediti ali pa je tako in tako obsojen na ne-
