Page 108 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 108
raziskovalcev in raziskovalk (tj. seznanjanje s kulturo kakovosti, podjetniškim duhov,
managerskimi veščinami in predvsem opuščanje zastarelih nazorov o družbeni vlogi zna-
nosti ter njeni avtonomiji, saj vzpon Azije, globalizacija, prihod družbe znanja in tehnolo-
ški razvoj, ki manj podjetne in inovativne potiska v vice nekonkurenčnosti, ne prenesejo
»samo akademskega znanja« in staromodnih kritičnih refleksij).
V poglavju je predvidena tudi neke vrste »institucionalna binarnost« znotraj razisko-
valnega polja, saj ni dovolj le razvoj tehnologij za potrebe industrije, temveč »je treba po-
sebno pozornost nameniti vodenju, organizacijskim spremembam, novim poslovnim mo-
delom, oblikovanju, trženju, komuniciranju ...« (RISS, str. 25), kar implicira institucional-
no delitev dela med naravoslovjem, ki bo skrbelo za nove industrijske tehnologije, in druž-
boslovjem, ki je, zaradi svoje nagnjenosti k »samo akademskemu znanju« nekoliko proble-
matično in se mora preusmeriti k tehnologijam organizacije delovnega procesa, trženja in
tržne komunikacije ter proizvajati nove poslovne in managerske modele ter metode – kar
bo prineslo »krepitev kulture ustvarjalnosti, inovativnosti in podjetnosti.« (ibid.)
Konkretna ukrepa v te namene bosta »vzpostavitev ... odgovornega in gospodarstvu
prijaznega sistema izvajalskih institucij in izboljšanje učinkovitosti njihovega delovanja /
ibid., poudarki P. K./ in »razvoj mreže podpornih subjektov, kot so tehnološki centri,
oblikovalski centri in odprti laboratoriji« (ibid.). Postavljena bo tudi sodobna informacij-
ska infrastruktura v podporo inovacijskemu sistemu, saj je »informacijska in komunika-
cijska tehnologija /v nadaljevanju IKT/ v zadnjih letih močno spremenila način razisko-
valnega dela« in lahko »to spremembo ... primerjamo z ‘znanstveno renesanso’, ki je po-
stavila temelje moderne znanosti« (RISS, str. 26) – če seveda zanemarimo, da se je moder-
na znanost vzpostavila na ideji avtonomije (takrat predvsem od cerkve, teologije in shola-
stične filozofije) in prej s paradigmatskimi kot s tehnološkimi prelomi, ter da se sintagma
»v zadnjih nekaj letih« v povezavi z IKT v družboslovju pojavlja že vsaj od sedemdese-
tih let dvajsetega stoletja naprej, torej gre za neko imaginarno »permanentno revolucijo«
(morda ni nepomembno, da so prihod postindustrijske in informacijske družbe takrat za-
čeli naznanjati ravno bivši trockisti, denimo Daniel Bell).
Naslednje poglavje je v celoti namenjeno inovativnemu gospodarstvu. Poudarjeno je
sodelovanje raziskovalnega polja z gospodarstvom in »zaposlovanje oziroma usposablja-
nje raziskovalcev in razvojnega kadra v gospodarstvu« (RISS, str. 28) ter sheme deljene-
ga (partnerskega?) javno-zasebnega financiranja raziskovalnih dejavnosti. Kot svojo glav-
no nalogo vlada oziroma MVŠZT in MG vidita spodbujanje ustanavljanja visokotehno-
loških inovativnih podjetij, v katerih bi bilo zaposlenih čimveč doktorjev znanosti in ki bi
proizvajali čimveč tako industrijskih kot organizacijskih inovacij, kar naj bi prineslo višjo
managerskimi veščinami in predvsem opuščanje zastarelih nazorov o družbeni vlogi zna-
nosti ter njeni avtonomiji, saj vzpon Azije, globalizacija, prihod družbe znanja in tehnolo-
ški razvoj, ki manj podjetne in inovativne potiska v vice nekonkurenčnosti, ne prenesejo
»samo akademskega znanja« in staromodnih kritičnih refleksij).
V poglavju je predvidena tudi neke vrste »institucionalna binarnost« znotraj razisko-
valnega polja, saj ni dovolj le razvoj tehnologij za potrebe industrije, temveč »je treba po-
sebno pozornost nameniti vodenju, organizacijskim spremembam, novim poslovnim mo-
delom, oblikovanju, trženju, komuniciranju ...« (RISS, str. 25), kar implicira institucional-
no delitev dela med naravoslovjem, ki bo skrbelo za nove industrijske tehnologije, in druž-
boslovjem, ki je, zaradi svoje nagnjenosti k »samo akademskemu znanju« nekoliko proble-
matično in se mora preusmeriti k tehnologijam organizacije delovnega procesa, trženja in
tržne komunikacije ter proizvajati nove poslovne in managerske modele ter metode – kar
bo prineslo »krepitev kulture ustvarjalnosti, inovativnosti in podjetnosti.« (ibid.)
Konkretna ukrepa v te namene bosta »vzpostavitev ... odgovornega in gospodarstvu
prijaznega sistema izvajalskih institucij in izboljšanje učinkovitosti njihovega delovanja /
ibid., poudarki P. K./ in »razvoj mreže podpornih subjektov, kot so tehnološki centri,
oblikovalski centri in odprti laboratoriji« (ibid.). Postavljena bo tudi sodobna informacij-
ska infrastruktura v podporo inovacijskemu sistemu, saj je »informacijska in komunika-
cijska tehnologija /v nadaljevanju IKT/ v zadnjih letih močno spremenila način razisko-
valnega dela« in lahko »to spremembo ... primerjamo z ‘znanstveno renesanso’, ki je po-
stavila temelje moderne znanosti« (RISS, str. 26) – če seveda zanemarimo, da se je moder-
na znanost vzpostavila na ideji avtonomije (takrat predvsem od cerkve, teologije in shola-
stične filozofije) in prej s paradigmatskimi kot s tehnološkimi prelomi, ter da se sintagma
»v zadnjih nekaj letih« v povezavi z IKT v družboslovju pojavlja že vsaj od sedemdese-
tih let dvajsetega stoletja naprej, torej gre za neko imaginarno »permanentno revolucijo«
(morda ni nepomembno, da so prihod postindustrijske in informacijske družbe takrat za-
čeli naznanjati ravno bivši trockisti, denimo Daniel Bell).
Naslednje poglavje je v celoti namenjeno inovativnemu gospodarstvu. Poudarjeno je
sodelovanje raziskovalnega polja z gospodarstvom in »zaposlovanje oziroma usposablja-
nje raziskovalcev in razvojnega kadra v gospodarstvu« (RISS, str. 28) ter sheme deljene-
ga (partnerskega?) javno-zasebnega financiranja raziskovalnih dejavnosti. Kot svojo glav-
no nalogo vlada oziroma MVŠZT in MG vidita spodbujanje ustanavljanja visokotehno-
loških inovativnih podjetij, v katerih bi bilo zaposlenih čimveč doktorjev znanosti in ki bi
proizvajali čimveč tako industrijskih kot organizacijskih inovacij, kar naj bi prineslo višjo
