Page 111 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 111
in nove ideološke orientacije, zato so še posebej novi laburisti, prenovljene socialne de-
mokracije, postkomunistična »levica« in stranke »nove politike« (katere predstavnico
imamo tudi v Sloveniji) navdušeno sprejele čezoceansko vulgato, saj so si s tem prihranile
mučno delo samorefleksije, samokritike in kreacije novega političnega programa in dok-
trine. Tudi če pustimo ob strani učinke sprejema tega diskurza in političnih receptov na
trge delovne sile, stopnjo zaposlenosti, socialno varnost in socialne pravice v Evropi (ti ni-
kakor niso zanemarljivi, a zaradi tematskih in prostorskih omejitev jih tokrat puščamo ob
strani) in se osredotočimo le na realne učinke nove planetarne vulgate v univerzitetnem in
raziskovalnem polju, lahko hitro ugotovimo, da so ti uničujoči.
Prvič, te nove paradigme morajo, da bi učinkovale v političnem in javnem prostoru na
splošno, najprej pridobiti legitimnost v akademskem, natančneje v družboslovnem pro-
storu, ki pa ga, zaradi svoje epistemološke naivnosti (metodološki individualizem, logika
zdravega razuma ipd.) in šibke eksplanatorne moči (lahko pojasnijo interakcije abstrak-
tnih racionalnih posameznikov v omejenem številu in v zelo posebnih okoliščinah, ne
morejo pa pojasniti dejanskega družbenega dogajanja in zgodovinskih procesov) ne more-
jo dobiti na legitimen način, tj. s polemikami v znanstvenih revijah, argumentacijo in ovr-
govanjem konkurenčnih teorij, zato si ga pridobivajo na nelegitimen način, s cenzuro, in-
stitucionalnim nasiljem, prevzemanjem monopola nad prostorom v znanstvenih revijah,
»džingiskanovskim« tipom reorganizacije posameznih družboslovnih oddelkov in celo-
tnih fakultet, priviligiranim državnim financiranjem, nedomeščanjem uveljavljenih aka-
demikov z ljudmi iz »prakse« (večinoma z novinarji, sumljivimi poslovneži, manager-
skimi guruji, diskreditiranimi diplomati, mojstri oglaševalske manipulacije in političnega
marketinga ter podobnimi »intelektualci«). Takšni postopki uničujejo institucionalno
ureditev družboslovja, slabšajo delovne in kolegialne odnose ter zbijajo kvaliteto in ugled
znanstvenih revij.
Drugič (in posledično) diletantsko in nasilno uvajanje novih paradigem (kot so plura-
lizem interesnih skupin, teorije »opolnomočenja posameznika«, novi tipi organizacijskih
ved, ki se navdihujejo pri kibernetiki ter operirajo z metaforami mrež in sistemov, nove
managerske discipline, »družboslovna informatika« ipd.), ki je v Sloveniji večinoma po-
tekalo pod šifro »modernizacije« visokošolskega sistema in z alibijem bolonjske reforme,
uničuje dosedanje dosežke in pogoje za nadaljnje delo obstoječih družboslovnih in huma-
nističnih paradigem, saj oboje ne more mirno, strpno in pluralno sobivati drugo ob dru-
gem – ker nove paradigme nimajo znanstvene legitimnosti, se lahko uveljavijo le z odpra-
vo ali popolno marginalizacijo obstoječih paradigem, ki to legitimnost imajo. Spotoma pa
morajo odpraviti še klasične postopke pridobivanja znanstvene legitimnosti, kar je proces,
mokracije, postkomunistična »levica« in stranke »nove politike« (katere predstavnico
imamo tudi v Sloveniji) navdušeno sprejele čezoceansko vulgato, saj so si s tem prihranile
mučno delo samorefleksije, samokritike in kreacije novega političnega programa in dok-
trine. Tudi če pustimo ob strani učinke sprejema tega diskurza in političnih receptov na
trge delovne sile, stopnjo zaposlenosti, socialno varnost in socialne pravice v Evropi (ti ni-
kakor niso zanemarljivi, a zaradi tematskih in prostorskih omejitev jih tokrat puščamo ob
strani) in se osredotočimo le na realne učinke nove planetarne vulgate v univerzitetnem in
raziskovalnem polju, lahko hitro ugotovimo, da so ti uničujoči.
Prvič, te nove paradigme morajo, da bi učinkovale v političnem in javnem prostoru na
splošno, najprej pridobiti legitimnost v akademskem, natančneje v družboslovnem pro-
storu, ki pa ga, zaradi svoje epistemološke naivnosti (metodološki individualizem, logika
zdravega razuma ipd.) in šibke eksplanatorne moči (lahko pojasnijo interakcije abstrak-
tnih racionalnih posameznikov v omejenem številu in v zelo posebnih okoliščinah, ne
morejo pa pojasniti dejanskega družbenega dogajanja in zgodovinskih procesov) ne more-
jo dobiti na legitimen način, tj. s polemikami v znanstvenih revijah, argumentacijo in ovr-
govanjem konkurenčnih teorij, zato si ga pridobivajo na nelegitimen način, s cenzuro, in-
stitucionalnim nasiljem, prevzemanjem monopola nad prostorom v znanstvenih revijah,
»džingiskanovskim« tipom reorganizacije posameznih družboslovnih oddelkov in celo-
tnih fakultet, priviligiranim državnim financiranjem, nedomeščanjem uveljavljenih aka-
demikov z ljudmi iz »prakse« (večinoma z novinarji, sumljivimi poslovneži, manager-
skimi guruji, diskreditiranimi diplomati, mojstri oglaševalske manipulacije in političnega
marketinga ter podobnimi »intelektualci«). Takšni postopki uničujejo institucionalno
ureditev družboslovja, slabšajo delovne in kolegialne odnose ter zbijajo kvaliteto in ugled
znanstvenih revij.
Drugič (in posledično) diletantsko in nasilno uvajanje novih paradigem (kot so plura-
lizem interesnih skupin, teorije »opolnomočenja posameznika«, novi tipi organizacijskih
ved, ki se navdihujejo pri kibernetiki ter operirajo z metaforami mrež in sistemov, nove
managerske discipline, »družboslovna informatika« ipd.), ki je v Sloveniji večinoma po-
tekalo pod šifro »modernizacije« visokošolskega sistema in z alibijem bolonjske reforme,
uničuje dosedanje dosežke in pogoje za nadaljnje delo obstoječih družboslovnih in huma-
nističnih paradigem, saj oboje ne more mirno, strpno in pluralno sobivati drugo ob dru-
gem – ker nove paradigme nimajo znanstvene legitimnosti, se lahko uveljavijo le z odpra-
vo ali popolno marginalizacijo obstoječih paradigem, ki to legitimnost imajo. Spotoma pa
morajo odpraviti še klasične postopke pridobivanja znanstvene legitimnosti, kar je proces,
