Page 656 - Edvard Vrečko (ur.), Primož Trubar: Nemški spisi 1550-1581, Zbrana dela Primoža Trubarja 11
P. 656
mehovani in obtoženi, da puntajo ljudstvo in vpeljujejo novo vero, ki ne prinaša
nič dobrega, na koncu celo križani, kamenjani ali kako drugače ubiti, preganjani
in mučeni. Govori o tem, da o takih dogodkih ne priča samo cerkvena zgodovina
temveč jih je bilo dovolj tudi v njegovem času: Bog je tudi v tem poslednjem času
povsod v krščanskem svetu obudil pobožne učitelje in pridigarje, ki se po zapovedi
in zgledu Kristusa, prerokov in apostolov z veliko resnostjo ter vnemo ob nevarnosti
za svoje telo in življenje s pisanjem, tiskanjem in pridiganjem na vso moč trudijo in
delajo na tem, da bi se surovo malikovanje, grde zlorabe ter brezbožno nečistovanje
in neskesano življenje, ki so se zaradi zanikrnih dušnih pastirjev, neukih, licemerskih,
častihlepnih in pohlepnih svečenikov priplazili v krščanstvo, ponovno izkoreninili in
iztrebili. Kralju se potoži, da bodo sovražni, praznoverni in hinavski ljudje pred vašo
kraljevo visokostjo in drugimi hoteli o mojih pomočnikih in meni širiti enake laži, češ
da hočemo med slovensko in hrvaško ljudstvo vnesti in vzpostaviti novo zavajajočo in
puntarsko vero. Zato kralja kot sam pravi na kratko, sicer pa zelo obširno obvešča o
vsebini te, v cirilici natisnjene knjige, urejene v celoti in povsem tako, kot je bila poprej
v nekem nemškem tisku, in kaj o najpomembnejših členih naše krščanske vere, o katerih
so se in se tudi sedaj po vsem svetu vodijo največji prepiri, spopadi in razklanosti,
mislimo in verjamemo ter kaj o teh členih učimo, pišemo in pridigamo. Ob tem pa
proti koncu svojega razlaganja na za Trubarja nenavaden, precej ne »ekumenski«
način zapiše, da s svojim verovanjem, pridiganjem, pisanjem in tiskanjem zavračamo,
rušimo in javno obsojamo na prekletstvo vse druge veroizpovedi, nauke, pridige, spise
in knjige, ki uče in trde, da se milost, odpuščanje grehov in večno življenje razen skozi
pravo vero in Jezusa lahko pridobe tudi z drugimi sredstvi. Prav tako zavračamo vse
božje službe, namišljena dobra dela, navade in običaje v cerkvi, četudi so videti staro
in dobro ter ljudem prijetno, ki so si jih izmislile ter vzpostavile visoke, modre in
mogočne osebe, ki jih vodijo, vzdržujejo in branijo, so pa v nasprotju z božjo besedo ali
pa niso zapisane in utemeljene v Bibliji. Takoj nato pa svojo strogo obsodbo nekoliko
opraviči in omili, saj se zaveda, da Maksimilijan še vedno pripada katoliški cerkvi.
To rušenje in prekletstvo pa ne izvira iz naše lastne volje, napuha, nerazumnosti ali
iz zavisti in sovraštva (to ni v naši naravi, saj s tem ne bi uživali velikega priznanja
in hvale sveta), to smo dolžni zaradi resne, stroge zapovedi Boga ter zaradi Kristusa,
Mojzesa, vseh prerokov, apostolov, mučencev ter vseh svetih starih in novih učiteljev
nauka ter zgledov iz preteklosti in sedanjosti. Na koncu izraža upanje, da bo knez kot
razsvetljen in zelo razumen kralj, pa tudi vsak pobožen kristjan katerega koli stanu
iz te obširne razlage lahko povzel, pretehtal in presodil, da naš krščanski, blagorodni,
656
nič dobrega, na koncu celo križani, kamenjani ali kako drugače ubiti, preganjani
in mučeni. Govori o tem, da o takih dogodkih ne priča samo cerkvena zgodovina
temveč jih je bilo dovolj tudi v njegovem času: Bog je tudi v tem poslednjem času
povsod v krščanskem svetu obudil pobožne učitelje in pridigarje, ki se po zapovedi
in zgledu Kristusa, prerokov in apostolov z veliko resnostjo ter vnemo ob nevarnosti
za svoje telo in življenje s pisanjem, tiskanjem in pridiganjem na vso moč trudijo in
delajo na tem, da bi se surovo malikovanje, grde zlorabe ter brezbožno nečistovanje
in neskesano življenje, ki so se zaradi zanikrnih dušnih pastirjev, neukih, licemerskih,
častihlepnih in pohlepnih svečenikov priplazili v krščanstvo, ponovno izkoreninili in
iztrebili. Kralju se potoži, da bodo sovražni, praznoverni in hinavski ljudje pred vašo
kraljevo visokostjo in drugimi hoteli o mojih pomočnikih in meni širiti enake laži, češ
da hočemo med slovensko in hrvaško ljudstvo vnesti in vzpostaviti novo zavajajočo in
puntarsko vero. Zato kralja kot sam pravi na kratko, sicer pa zelo obširno obvešča o
vsebini te, v cirilici natisnjene knjige, urejene v celoti in povsem tako, kot je bila poprej
v nekem nemškem tisku, in kaj o najpomembnejših členih naše krščanske vere, o katerih
so se in se tudi sedaj po vsem svetu vodijo največji prepiri, spopadi in razklanosti,
mislimo in verjamemo ter kaj o teh členih učimo, pišemo in pridigamo. Ob tem pa
proti koncu svojega razlaganja na za Trubarja nenavaden, precej ne »ekumenski«
način zapiše, da s svojim verovanjem, pridiganjem, pisanjem in tiskanjem zavračamo,
rušimo in javno obsojamo na prekletstvo vse druge veroizpovedi, nauke, pridige, spise
in knjige, ki uče in trde, da se milost, odpuščanje grehov in večno življenje razen skozi
pravo vero in Jezusa lahko pridobe tudi z drugimi sredstvi. Prav tako zavračamo vse
božje službe, namišljena dobra dela, navade in običaje v cerkvi, četudi so videti staro
in dobro ter ljudem prijetno, ki so si jih izmislile ter vzpostavile visoke, modre in
mogočne osebe, ki jih vodijo, vzdržujejo in branijo, so pa v nasprotju z božjo besedo ali
pa niso zapisane in utemeljene v Bibliji. Takoj nato pa svojo strogo obsodbo nekoliko
opraviči in omili, saj se zaveda, da Maksimilijan še vedno pripada katoliški cerkvi.
To rušenje in prekletstvo pa ne izvira iz naše lastne volje, napuha, nerazumnosti ali
iz zavisti in sovraštva (to ni v naši naravi, saj s tem ne bi uživali velikega priznanja
in hvale sveta), to smo dolžni zaradi resne, stroge zapovedi Boga ter zaradi Kristusa,
Mojzesa, vseh prerokov, apostolov, mučencev ter vseh svetih starih in novih učiteljev
nauka ter zgledov iz preteklosti in sedanjosti. Na koncu izraža upanje, da bo knez kot
razsvetljen in zelo razumen kralj, pa tudi vsak pobožen kristjan katerega koli stanu
iz te obširne razlage lahko povzel, pretehtal in presodil, da naš krščanski, blagorodni,
656
