Page 658 - Edvard Vrečko (ur.), Primož Trubar: Nemški spisi 1550-1581, Zbrana dela Primoža Trubarja 11
P. 658
agal prebroditi vedno večje stroške, saj omenjeni prispevki še zdaleč ne zadoščajo,
dokler knjige ne bodo prodane. Knjigo pa mu posvečajo zaradi milostne podpore
in pomoči pri tem delu. Predgovor je datiran: V Ljubljani, 20. julija 1562. Sledijo
podpisi P. Trubarja, A. Dalmate in Š. Konzula z doslej najdaljšo navedbo imena P.
Trubarja.
Articuli ili deli prave stare krstianske vere (glagolica), Tübingen 1562
Knjiga je posvečena: »Presvetlima, visokorodnemu knezu in gospodu, gospodu
Johannu Fridrichu srednjemu ter njegovemu bratu Johannu Wilchelmu, vojvodi
saškemu, deželnemu grofu v Döringu, grofu v marki Meyssen itd.“
To je edino posvetilo,57 ki ga Trubar naslavlja na ernestinsko vejo knezov Saških, ki
so od začetka podpirali reformacijo v Nemčiji (Friedrich III. Saški, imenovan modri),
ki so se pod Johannom Friedrichom Velikodušnim (Großmütigen) prvič razvneli v
vojni spopad s katoliškim cesarjem Karlom V. v schmalkaldski vojni (1546 – 1547),
v kateri so protestanti podlegli, Velikodušni pa je po bitki pri Mühlbergu (1547)
izgubil naziv volilnega kneza in Wittenberg ter za svojo rezidenco proglasil Weimar.
Po njegovi smrti sta si sinova Johann Fridrich Srednji in Johann Wilhelm navidezno
razdelila očetovo posest. Johann Friedrich je Jeno napravil za center čistega
luteranstva, vendar je kmalu zašel v nemilost pri cesarju in se zatekel na trdnjavo
Grimmenstein. Po obleganju te, katerega se je udeležil njegov rodni brat Wilhelm, je
prišel v cesarjevo ujetnišvo (1567), ki ga ni zapustil do smrti leta 1595. Ernestinski
liniji gre zahvala, da je na njenem področju vladanja zavladalo urejeno cerkveno
življenje.
Posvetilo se sicer začenja s svetopisemsko tematiko o babilonskem stolpu, mešanjem
jezikov in svetlobi, ki jih avtor ali avtorji spretno vnašajo v razmere svojega časa
in povežejo s svojim delom v uraškem biblijskem zavodu: Čeprav Bog omenjenih
darov v takšni obliki kot apostolom na binkoštni dan ne podeljuje vsakomur, pa v
svoji veliki in neizrekljivi dobroti in milosti spodbuja nekatere izbrance, da ta v tem,
drugi pa v drugem jeziku božjega občestva s prevajanjem ali tolmačenjem Svetega
pisma koristno služi njegovi Cerkvi. In še: Te svetlobe pa Bog ni prižgal samo v
Nemčiji, temveč je njen sij razširil tudi v sosednje kraljevine, kneževine in dežele, ki je,
Vsemogočnemu bodi čast in hvala, tako obsijala tudi nas, Hrvate in Slovence.
Če in koliko podpore in pomoči sta knežja brata, ki sta živela v slogi še ravno dovolj
57 Znano pa tudi ni nobeno Trubarjevo ali pismo drugih slovenskih protestantov.
658
dokler knjige ne bodo prodane. Knjigo pa mu posvečajo zaradi milostne podpore
in pomoči pri tem delu. Predgovor je datiran: V Ljubljani, 20. julija 1562. Sledijo
podpisi P. Trubarja, A. Dalmate in Š. Konzula z doslej najdaljšo navedbo imena P.
Trubarja.
Articuli ili deli prave stare krstianske vere (glagolica), Tübingen 1562
Knjiga je posvečena: »Presvetlima, visokorodnemu knezu in gospodu, gospodu
Johannu Fridrichu srednjemu ter njegovemu bratu Johannu Wilchelmu, vojvodi
saškemu, deželnemu grofu v Döringu, grofu v marki Meyssen itd.“
To je edino posvetilo,57 ki ga Trubar naslavlja na ernestinsko vejo knezov Saških, ki
so od začetka podpirali reformacijo v Nemčiji (Friedrich III. Saški, imenovan modri),
ki so se pod Johannom Friedrichom Velikodušnim (Großmütigen) prvič razvneli v
vojni spopad s katoliškim cesarjem Karlom V. v schmalkaldski vojni (1546 – 1547),
v kateri so protestanti podlegli, Velikodušni pa je po bitki pri Mühlbergu (1547)
izgubil naziv volilnega kneza in Wittenberg ter za svojo rezidenco proglasil Weimar.
Po njegovi smrti sta si sinova Johann Fridrich Srednji in Johann Wilhelm navidezno
razdelila očetovo posest. Johann Friedrich je Jeno napravil za center čistega
luteranstva, vendar je kmalu zašel v nemilost pri cesarju in se zatekel na trdnjavo
Grimmenstein. Po obleganju te, katerega se je udeležil njegov rodni brat Wilhelm, je
prišel v cesarjevo ujetnišvo (1567), ki ga ni zapustil do smrti leta 1595. Ernestinski
liniji gre zahvala, da je na njenem področju vladanja zavladalo urejeno cerkveno
življenje.
Posvetilo se sicer začenja s svetopisemsko tematiko o babilonskem stolpu, mešanjem
jezikov in svetlobi, ki jih avtor ali avtorji spretno vnašajo v razmere svojega časa
in povežejo s svojim delom v uraškem biblijskem zavodu: Čeprav Bog omenjenih
darov v takšni obliki kot apostolom na binkoštni dan ne podeljuje vsakomur, pa v
svoji veliki in neizrekljivi dobroti in milosti spodbuja nekatere izbrance, da ta v tem,
drugi pa v drugem jeziku božjega občestva s prevajanjem ali tolmačenjem Svetega
pisma koristno služi njegovi Cerkvi. In še: Te svetlobe pa Bog ni prižgal samo v
Nemčiji, temveč je njen sij razširil tudi v sosednje kraljevine, kneževine in dežele, ki je,
Vsemogočnemu bodi čast in hvala, tako obsijala tudi nas, Hrvate in Slovence.
Če in koliko podpore in pomoči sta knežja brata, ki sta živela v slogi še ravno dovolj
57 Znano pa tudi ni nobeno Trubarjevo ali pismo drugih slovenskih protestantov.
658
