Page 652 - Edvard Vrečko (ur.), Primož Trubar: Nemški spisi 1550-1581, Zbrana dela Primoža Trubarja 11
P. 652
izkusni Mali katekizem je prva, v Urahu v glagolici natisnjena hrvaška knjiga,
pravzaprav naj bi bil njen tisk bolj preizkus in uvod v nadaljnje tiskanje, saj je bilo
natisnjenih le nekaj pol. Ohranjen je le v fragmentarni obliki. Eden se nahaja na
7. tiskanih listih v zasebni lasti Ivana Dubravčića v Delftu48 in ga je kot prilogo
k faksimilni izdaji celotnega glagolskega katekizma objavil A. Jembrih. Drugi je
izvod, o katerem govori M. Rupel, ko ga omenja med novimi odkritji, vendar ga v
knjigi Slovenski protestantski pisci ne omenja.49 Posebna zgodba tega poizkusnega
katekizma je njegov nemški predgovor (tudi O. Sakrausky ga ne omenja med
Trubarjevimi nemškimi predgovori). Ker je Trubar v času tiskanja tega katekizma
živel v Kemptenu, je Pavel Skalić50 sam sestavil predgovor in ga posvetil kralju
Maksimilijanu II. Tekst je prebral P. Pavel Vergerij in ga označil za neprimernega,
saj je pod tekst med drugim pripisal: »Takoj v prvi poli se kaže velika častihlepnost,
poveličanih je namreč pet imen in pripoveduje se o nekaterih stvareh, ki niso
resnične. Ali bo to učilo Hrvate skromnosti in ponižnosti?«51 To polo je Vergerij
poslal knezu, Ungnad pa je pisal Trubarju, naj se vrne v Urah, ker je s hrvaškim
tiskom nekaj hudo narobe, saj je knez od Ungnada zahteval, da spremenijo predgovor
in odstranijo Skaličevo posvetilo. Ungnad je tisk ustavil, Trubarju pa naročil, da
napiše nov predgovor. Nejasnost okrog avtorstva nemškega predgovora v Malem
katekizmu je bila razrešena tudi s pomočjo dopisovanja med akterji hrvaškega
tiska v Urachu in potrjeno je Trubarjevo avtorstvo predgovora. V predgovoru
Trubar sedaj na kratko obvešča kneza, da so po posebni želji in usodi božji s pomočjo
mnogih dobrosrčnih kristjanov, posebno pa ob zvesti pomoči in podpori blagorodnega
krščanskega gospoda barona Ivana Ungnada prevzeli celotno hrvaško tiskarno, v Urach
pripeljali Štefana Konzula, ki bo pomagal pri prevajanju in tiskanju hrvaških knjig,
da bodo, če bo taka božja volja, kmalu imeli na voljo tudi vse potrebno za tiskanje v
cirilici, da bodo za preizkus najprej natisnili glagolski katekizem in kaj bodo tiskali
pozneje. Razlog, zakaj posvečajo to knjigo kraljevi visokosti, da je isti, kot je naveden
48 Delft, univerzitetno mesto na Nizozemskem.
49 M. Rupel ga med novimi najdbami navaja pod št 49. Del tega katekizma, nepopolno prvo polo, ki
je vezana skupaj s prvo polo ciriličnega Katekismusa, je Rupel odkril v privatni lasti dr. Schererja v
Zürichu. Jembrih meni, da gre za isto izdajo, kot je ona v Delftu.
50 P. Skaliča je Trubar povabil v Tübingen, da bi bil v pomoč pri prevajanju in tiskanju hrvaških knjig.
Prim. Trubarjevo pismo kralju Maksimilijanu, 27. 7. 1560: »In ker zna doktor Skalič, moj zaupni,
naklonjeni gospod, tudi kranjski, bezjaški in hrvaški jezik in hrvaško pisavo primerno pisati in brati,
naj mu izvoli vaše kraljevo veličanstvo pisati in naročiti, da bi nam pomagal tudi pri tem božjem delu,
ki ga sam ima za veliko in koristno itd.« J. Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, 77.
51 J. Rajman, n. d., 84; A. Jembrih 1997, 130.
652
pravzaprav naj bi bil njen tisk bolj preizkus in uvod v nadaljnje tiskanje, saj je bilo
natisnjenih le nekaj pol. Ohranjen je le v fragmentarni obliki. Eden se nahaja na
7. tiskanih listih v zasebni lasti Ivana Dubravčića v Delftu48 in ga je kot prilogo
k faksimilni izdaji celotnega glagolskega katekizma objavil A. Jembrih. Drugi je
izvod, o katerem govori M. Rupel, ko ga omenja med novimi odkritji, vendar ga v
knjigi Slovenski protestantski pisci ne omenja.49 Posebna zgodba tega poizkusnega
katekizma je njegov nemški predgovor (tudi O. Sakrausky ga ne omenja med
Trubarjevimi nemškimi predgovori). Ker je Trubar v času tiskanja tega katekizma
živel v Kemptenu, je Pavel Skalić50 sam sestavil predgovor in ga posvetil kralju
Maksimilijanu II. Tekst je prebral P. Pavel Vergerij in ga označil za neprimernega,
saj je pod tekst med drugim pripisal: »Takoj v prvi poli se kaže velika častihlepnost,
poveličanih je namreč pet imen in pripoveduje se o nekaterih stvareh, ki niso
resnične. Ali bo to učilo Hrvate skromnosti in ponižnosti?«51 To polo je Vergerij
poslal knezu, Ungnad pa je pisal Trubarju, naj se vrne v Urah, ker je s hrvaškim
tiskom nekaj hudo narobe, saj je knez od Ungnada zahteval, da spremenijo predgovor
in odstranijo Skaličevo posvetilo. Ungnad je tisk ustavil, Trubarju pa naročil, da
napiše nov predgovor. Nejasnost okrog avtorstva nemškega predgovora v Malem
katekizmu je bila razrešena tudi s pomočjo dopisovanja med akterji hrvaškega
tiska v Urachu in potrjeno je Trubarjevo avtorstvo predgovora. V predgovoru
Trubar sedaj na kratko obvešča kneza, da so po posebni želji in usodi božji s pomočjo
mnogih dobrosrčnih kristjanov, posebno pa ob zvesti pomoči in podpori blagorodnega
krščanskega gospoda barona Ivana Ungnada prevzeli celotno hrvaško tiskarno, v Urach
pripeljali Štefana Konzula, ki bo pomagal pri prevajanju in tiskanju hrvaških knjig,
da bodo, če bo taka božja volja, kmalu imeli na voljo tudi vse potrebno za tiskanje v
cirilici, da bodo za preizkus najprej natisnili glagolski katekizem in kaj bodo tiskali
pozneje. Razlog, zakaj posvečajo to knjigo kraljevi visokosti, da je isti, kot je naveden
48 Delft, univerzitetno mesto na Nizozemskem.
49 M. Rupel ga med novimi najdbami navaja pod št 49. Del tega katekizma, nepopolno prvo polo, ki
je vezana skupaj s prvo polo ciriličnega Katekismusa, je Rupel odkril v privatni lasti dr. Schererja v
Zürichu. Jembrih meni, da gre za isto izdajo, kot je ona v Delftu.
50 P. Skaliča je Trubar povabil v Tübingen, da bi bil v pomoč pri prevajanju in tiskanju hrvaških knjig.
Prim. Trubarjevo pismo kralju Maksimilijanu, 27. 7. 1560: »In ker zna doktor Skalič, moj zaupni,
naklonjeni gospod, tudi kranjski, bezjaški in hrvaški jezik in hrvaško pisavo primerno pisati in brati,
naj mu izvoli vaše kraljevo veličanstvo pisati in naročiti, da bi nam pomagal tudi pri tem božjem delu,
ki ga sam ima za veliko in koristno itd.« J. Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, 77.
51 J. Rajman, n. d., 84; A. Jembrih 1997, 130.
652
