Page 641 - Edvard Vrečko (ur.), Primož Trubar: Nemški spisi 1550-1581, Zbrana dela Primoža Trubarja 11
P. 641
tekle jeseni so mojega pomočnika … nekateri pridigarji in meščani v Nürnbergu
nagovorili in spraševali, ako pravzaprav nisem pristaš in član zwinglijanske, kalvinske,
schwenkfeldske ali kake druge podobne sekte. Tudi v deželi Kranjski in sosednjih
slovenskih deželah pristaši Rima podobno govore o meni, grajajo moje knjige in
ljudi, ki moje knjige posedujejo in bero ter njihovih malikovalskih maš ne obiskujejo,
imenujejo preklinjevalce, sektaše, hujskače in odpadnike od katoliške Cerkve. Vsem tem
obtožbam se je Trubar moral zoperstaviti, če je hotel nadaljevati svoje delo za dobro
Slovencev in tudi Hrvatov, kajti preprost Slovenec ali Hrvat, ki ga Turki neprestano
ropajo in zatirajo, je beden in siromašen. Glede na to, da je posvetilo namenjeno
nemško govorečemu bralcu, Tubar imenuje svoj materni jezik in jezik Hrvatov tuji
jezik: kakšne knjige in stvari so se doslej in se bodo v prihodnje v naših tujih jezikih
tiskale. O tem namreč poroča v Registru in hkrati svojemu naslovljencu – ne le
Ungnadu ampak tudi nemškemu bralcu – oriše, česa vse so ga obdolžili: Nisem pa
tudi poslej ne bom natisnil ničesar lahkomiselnega, nekoristnega, zanesenjaškega,
sektaškega, uporniškega, prepirljivega, dvomljivega ali spornega, pa tudi nobenih
sramotilnih knjižic temveč samo to, kar je v korist spoznanju in božji slavi, širjenju
prave krščanske vere ter tolažbi in večnemu zveličanju ustrahovanega, zaskrbljenega,
od Turkov in antikrista mučenega in obubožanega slovenskega in hrvaškega ljudstva,
pa tudi spreobrnjenju Turkov. Svojemu dobrotniku in milostnemu gospodu Ungnadu
v posvetilu prizna, da bi brez njegove pomoči bil celoten projekt prevajanja ogrožen:
Kajti mi ubogi, nepoznani prevajalci nizkega stanu … ne bi imeli niti zatočišča in
preskrbe, niti hrvaške tiskarne. Na koncu posvetila omeni tudi naslovljenčevo soprogo
in otroke ter vsem zaželi, da jih Bog ohrani in obvaruje zla.34
Articuli oli deili te prave stare vere kerszhanske (Drey Criſtliche Confeſſionen),
Tübingen 1562
Knjiga je posvečena: »Presvetlemu, visokorodnemu krščanskemu knezu in gospodu,
gospodu Krištofu, vojvodi würtemberškemu in teškemu, grofu mümpelgardskemu
itd.«35
34 Prim. F. K.-Vrečko, Antropološka sporočilnost Trubarjevih posvetil in predgovorov, 28.
35 Vojvoda Christoph sin Ulricha (1515–1568), od 1550 do 1568 vojvoda Würtemberški. Z dogovorom v
Passauu je uspel ukiniti cesarski interim. V naslednjih letih je z različnimi uredbami uspel reformirati
celotno državno in cerkveno ureditev. Te reforme so bile leta 1559 v Velikem cerkvenem redu (Grosse
Kirchen Ordnung) kot pravni podlagi uzakonjene.
641
nagovorili in spraševali, ako pravzaprav nisem pristaš in član zwinglijanske, kalvinske,
schwenkfeldske ali kake druge podobne sekte. Tudi v deželi Kranjski in sosednjih
slovenskih deželah pristaši Rima podobno govore o meni, grajajo moje knjige in
ljudi, ki moje knjige posedujejo in bero ter njihovih malikovalskih maš ne obiskujejo,
imenujejo preklinjevalce, sektaše, hujskače in odpadnike od katoliške Cerkve. Vsem tem
obtožbam se je Trubar moral zoperstaviti, če je hotel nadaljevati svoje delo za dobro
Slovencev in tudi Hrvatov, kajti preprost Slovenec ali Hrvat, ki ga Turki neprestano
ropajo in zatirajo, je beden in siromašen. Glede na to, da je posvetilo namenjeno
nemško govorečemu bralcu, Tubar imenuje svoj materni jezik in jezik Hrvatov tuji
jezik: kakšne knjige in stvari so se doslej in se bodo v prihodnje v naših tujih jezikih
tiskale. O tem namreč poroča v Registru in hkrati svojemu naslovljencu – ne le
Ungnadu ampak tudi nemškemu bralcu – oriše, česa vse so ga obdolžili: Nisem pa
tudi poslej ne bom natisnil ničesar lahkomiselnega, nekoristnega, zanesenjaškega,
sektaškega, uporniškega, prepirljivega, dvomljivega ali spornega, pa tudi nobenih
sramotilnih knjižic temveč samo to, kar je v korist spoznanju in božji slavi, širjenju
prave krščanske vere ter tolažbi in večnemu zveličanju ustrahovanega, zaskrbljenega,
od Turkov in antikrista mučenega in obubožanega slovenskega in hrvaškega ljudstva,
pa tudi spreobrnjenju Turkov. Svojemu dobrotniku in milostnemu gospodu Ungnadu
v posvetilu prizna, da bi brez njegove pomoči bil celoten projekt prevajanja ogrožen:
Kajti mi ubogi, nepoznani prevajalci nizkega stanu … ne bi imeli niti zatočišča in
preskrbe, niti hrvaške tiskarne. Na koncu posvetila omeni tudi naslovljenčevo soprogo
in otroke ter vsem zaželi, da jih Bog ohrani in obvaruje zla.34
Articuli oli deili te prave stare vere kerszhanske (Drey Criſtliche Confeſſionen),
Tübingen 1562
Knjiga je posvečena: »Presvetlemu, visokorodnemu krščanskemu knezu in gospodu,
gospodu Krištofu, vojvodi würtemberškemu in teškemu, grofu mümpelgardskemu
itd.«35
34 Prim. F. K.-Vrečko, Antropološka sporočilnost Trubarjevih posvetil in predgovorov, 28.
35 Vojvoda Christoph sin Ulricha (1515–1568), od 1550 do 1568 vojvoda Würtemberški. Z dogovorom v
Passauu je uspel ukiniti cesarski interim. V naslednjih letih je z različnimi uredbami uspel reformirati
celotno državno in cerkveno ureditev. Te reforme so bile leta 1559 v Velikem cerkvenem redu (Grosse
Kirchen Ordnung) kot pravni podlagi uzakonjene.
641
