Page 635 - Edvard Vrečko (ur.), Primož Trubar: Nemški spisi 1550-1581, Zbrana dela Primoža Trubarja 11
P. 635
se je dotaknil celotne vertikalne in horizontalne družbene razslojenosti svojega
časa in si na ta način hote ali nehote ustvaril središčno pozicijo v svojem verskem,
kulturnem in družbenem okolju, ki ga je sicer izvrglo v njegov ›nigdirdom‹, vendar
pa je prav njegovo izgnanstvo pripomoglo k temu, da je ponesel celovito vedenje o
tem okolju tudi v tujino.«21
Posebej so za razmere, v katerih so nastajale prve slovenske knjige, to je v glavnem
prevodi svetopisemskih in drugih verskih tekstov, pomembni Trubarjevi nemški
predgovori, ki jih je posvečal vplivnim in pomembnim osebam svojega časa pa tudi
preprostemu nemško govorečemu bralcu – den Gottseligen Khristen, pobožnim
kristjanom. Med veljaki svojega časa, ki jim je Trubar posvečal svoje nemške
predgovore in knjige, so tako kranjski plemiči kot nemški vojvode, knezi in kralji.
Namen teh predgovorov je bil vsekakor v prvi vrsti pri naslovljencih vzbuditi
zanimanje za prizadevanja, da bi dotlej pismeno nerazviti, pa tudi sicer revni in
manj razviti ter od Turkov ogroženi južnoslovanski narodi – Slovenci, Hrvati in
Srbi – preko Biblije dobili in razvili lastno književnost in s tem narodno identiteto.
V predgovorih, s katerimi posveča svoje knjige vodilnim nemškim plemičem, pa gre
seveda tudi za poziv k pomoči ali donaciji pri izvedbi predvidenega prevajanja in
tiskanja slovenskih ter glagolskih in cirilskih knjig, pa tudi za zahvalo za že izkazano
pomoč, ali preprosto za seznanjanje nemškega vernika s položajem v slovenskih,
hrvaških in drugih južnoslovanskih deželah. Nemški predgovori – posvetila, ki so
namenjeni preprostemu bralcu ali domačim plemičem, ki so kakorkoli vplivali na
Trubarjevo duhovno rast, pa so Trubarjeva osebna posvetila znancem ali svojim
rojakom – lubim Slovencom. Posebno zanimivo je Trubarjevo posvetilo v knjigi
Svetega Pavla lystuvi iz leta 1567, saj je naslovljeno na žene in dekleta – tudi nemško
govoreče – da bi posredovale in širile božjo besedo tudi drugim.22
V svojih nemških predgovorih, kjer predstavlja nemškim velikašem in preko njih
tudi širši nemški javnosti slovenske oziroma slovanske narode, njih običaje, vero
pa tudi zemljepisni položaj ozemlja, na katerem živijo,23 je moral Trubar uporabiti
poimenovanja, ki so bila v lokalni rabi, hkrati pa predstavljiva tudi za tujca. Malo
verjetno je namreč, da bi tudi bolje razgledan Nemec tistega časa poznal razliko med
21 F. Krajnc-Vrečko, Trubar kot navdih in prispodoba percepcije Svetega pisma med Slovenci, 693.
22 F. Krajnc-Vrečko, Antropološka sporočilnost Trubarjevih posvetil in predgovorov. Stati inu obstati
(2008), št. 7–8, 30–41.
23 S tematiko Trubarjevih poimenovanj krajev, dežel in ljudstev v predgovorih se obširno ukvarja Janez
Rotar, Toponimika in etnika v Trubarjevih predgovorih in posvetilih. Zgodovinski časopis 41 (1987),
463–472.
635
časa in si na ta način hote ali nehote ustvaril središčno pozicijo v svojem verskem,
kulturnem in družbenem okolju, ki ga je sicer izvrglo v njegov ›nigdirdom‹, vendar
pa je prav njegovo izgnanstvo pripomoglo k temu, da je ponesel celovito vedenje o
tem okolju tudi v tujino.«21
Posebej so za razmere, v katerih so nastajale prve slovenske knjige, to je v glavnem
prevodi svetopisemskih in drugih verskih tekstov, pomembni Trubarjevi nemški
predgovori, ki jih je posvečal vplivnim in pomembnim osebam svojega časa pa tudi
preprostemu nemško govorečemu bralcu – den Gottseligen Khristen, pobožnim
kristjanom. Med veljaki svojega časa, ki jim je Trubar posvečal svoje nemške
predgovore in knjige, so tako kranjski plemiči kot nemški vojvode, knezi in kralji.
Namen teh predgovorov je bil vsekakor v prvi vrsti pri naslovljencih vzbuditi
zanimanje za prizadevanja, da bi dotlej pismeno nerazviti, pa tudi sicer revni in
manj razviti ter od Turkov ogroženi južnoslovanski narodi – Slovenci, Hrvati in
Srbi – preko Biblije dobili in razvili lastno književnost in s tem narodno identiteto.
V predgovorih, s katerimi posveča svoje knjige vodilnim nemškim plemičem, pa gre
seveda tudi za poziv k pomoči ali donaciji pri izvedbi predvidenega prevajanja in
tiskanja slovenskih ter glagolskih in cirilskih knjig, pa tudi za zahvalo za že izkazano
pomoč, ali preprosto za seznanjanje nemškega vernika s položajem v slovenskih,
hrvaških in drugih južnoslovanskih deželah. Nemški predgovori – posvetila, ki so
namenjeni preprostemu bralcu ali domačim plemičem, ki so kakorkoli vplivali na
Trubarjevo duhovno rast, pa so Trubarjeva osebna posvetila znancem ali svojim
rojakom – lubim Slovencom. Posebno zanimivo je Trubarjevo posvetilo v knjigi
Svetega Pavla lystuvi iz leta 1567, saj je naslovljeno na žene in dekleta – tudi nemško
govoreče – da bi posredovale in širile božjo besedo tudi drugim.22
V svojih nemških predgovorih, kjer predstavlja nemškim velikašem in preko njih
tudi širši nemški javnosti slovenske oziroma slovanske narode, njih običaje, vero
pa tudi zemljepisni položaj ozemlja, na katerem živijo,23 je moral Trubar uporabiti
poimenovanja, ki so bila v lokalni rabi, hkrati pa predstavljiva tudi za tujca. Malo
verjetno je namreč, da bi tudi bolje razgledan Nemec tistega časa poznal razliko med
21 F. Krajnc-Vrečko, Trubar kot navdih in prispodoba percepcije Svetega pisma med Slovenci, 693.
22 F. Krajnc-Vrečko, Antropološka sporočilnost Trubarjevih posvetil in predgovorov. Stati inu obstati
(2008), št. 7–8, 30–41.
23 S tematiko Trubarjevih poimenovanj krajev, dežel in ljudstev v predgovorih se obširno ukvarja Janez
Rotar, Toponimika in etnika v Trubarjevih predgovorih in posvetilih. Zgodovinski časopis 41 (1987),
463–472.
635
