Page 631 - Edvard Vrečko (ur.), Primož Trubar: Nemški spisi 1550-1581, Zbrana dela Primoža Trubarja 11
P. 631
obliki in sestavi. Predgovori posvetila Erazma Rotterdamskega so bile osebne
poslanice posvetnim velikašem za sodelovanje pri njegovih načrtih za prosvetlitev
celotnega krščanskega sveta, krog njegovih navdušenih privržencev se je nezadržno
širil. V nekem posvetilu poljskemu kanclerju piše: »Povezave z odličnimi možmi
ne iščem zase temveč za študije in za pobožnost, ki v teh viharnih časih nujno
potrebujejo zaščito.«4
Brez dvoma so vzorcu Erazmovega posvetilnega predgovora sledili številni
protestantski pisci, med njimi tudi slovenski, predvsem Primož Trubar in Jurij
Dalmatin, saj so njihovi predgovori posvečeni raznim visokim osebnostim njihovega
časa, pa tudi preprostim ljudem ali prijateljem. Lahko bi rekli, da so to že samostojna
literarna dela, ki so dejanski odraz avtorjevega osebnega prepričanja, hotenja in
položaja v družbi. V njih razgrinjajo pred naslovljenci pa tudi pred širšo javnostjo
svoje napore in želje za uresničitev ciljev, ki so v splošno korist in blagor pravega
starega krščanstva, posebej pa ljudstva, ki mu pripadajo. Vladajoče velikaše tedanje
dobe seznanjajo s položajem, v katerem se nahajajo slovanski, posebej pa pripadniki
slovenskega in hrvaškega ljudstva. Slovenskih ali hrvaških knjig ali tiskov nasploh
do tedaj še ni bilo, pismenost je bila privilegij višjih slojev oziroma redkih mož in
žena iz preprostega ljudstva, ki so imeli srečo, da jim je bila odprta pot do izobrazbe,
večinoma v duhovniški poklic. Zato ni čudno, da so bili pisci prvih slovenskih tiskov
duhovniki in knjige brez izjeme z versko vsebino, predvsem prevodi. Trubar kot
prvi in tudi najplodnejši slovenski pisec 16. stoletja je tukaj utiral pot tudi svojim
naslednikom, predvsem Juriju Dalmatinu, Ivanu Tulščaku, Felicijanu Trubarju,
Sebastijanu Krelju ter Hrvatoma Juriju Juričiču in Štefanu Konzulu.
Posebnost prvih slovenskih in hrvaških tiskov 16. stoletja je gotovo tudi v tem, da
so v večini nastali zunaj domovine, na nemškem jezikovnem področju, katerega
vladarjem in gosposki sta bila tedaj ta naroda podložna. Ker gosposka, od pomoči
katere je bila odvisna uspešna izvedba prevajanja in tiskanja prvih slovenskih
in hrvaških knjig, ni bila vešča slovenskega ali hrvaškega jezika, so ti posvetilni
predgovori bili napisani in natisnjeni v nemškem jeziku in pisavi. Prav tako so
bila v nemškem jeziku in pisavi napisana njihova številna pisma, ki so skoraj
izključno povezana s skrbjo za prevajanje, tiskanje in razpečevanje že natisnjenih
del ali projektov, prav tako naslovljena na takratne velikaše Rimskega cesarstva, to
je nemških in avstrijskih dežel, pa tudi na domače kranjsko plemstvo in deželne
stanove. Prav tako kot ni mogoče v celoti spoznati truda vseh teh, za slovenstvo
izredno zaslužnih mož, brez poznavanja nemških predgovorov v njihovih delih, tega
4 K. Schottenloher, n. d., 5.
631
poslanice posvetnim velikašem za sodelovanje pri njegovih načrtih za prosvetlitev
celotnega krščanskega sveta, krog njegovih navdušenih privržencev se je nezadržno
širil. V nekem posvetilu poljskemu kanclerju piše: »Povezave z odličnimi možmi
ne iščem zase temveč za študije in za pobožnost, ki v teh viharnih časih nujno
potrebujejo zaščito.«4
Brez dvoma so vzorcu Erazmovega posvetilnega predgovora sledili številni
protestantski pisci, med njimi tudi slovenski, predvsem Primož Trubar in Jurij
Dalmatin, saj so njihovi predgovori posvečeni raznim visokim osebnostim njihovega
časa, pa tudi preprostim ljudem ali prijateljem. Lahko bi rekli, da so to že samostojna
literarna dela, ki so dejanski odraz avtorjevega osebnega prepričanja, hotenja in
položaja v družbi. V njih razgrinjajo pred naslovljenci pa tudi pred širšo javnostjo
svoje napore in želje za uresničitev ciljev, ki so v splošno korist in blagor pravega
starega krščanstva, posebej pa ljudstva, ki mu pripadajo. Vladajoče velikaše tedanje
dobe seznanjajo s položajem, v katerem se nahajajo slovanski, posebej pa pripadniki
slovenskega in hrvaškega ljudstva. Slovenskih ali hrvaških knjig ali tiskov nasploh
do tedaj še ni bilo, pismenost je bila privilegij višjih slojev oziroma redkih mož in
žena iz preprostega ljudstva, ki so imeli srečo, da jim je bila odprta pot do izobrazbe,
večinoma v duhovniški poklic. Zato ni čudno, da so bili pisci prvih slovenskih tiskov
duhovniki in knjige brez izjeme z versko vsebino, predvsem prevodi. Trubar kot
prvi in tudi najplodnejši slovenski pisec 16. stoletja je tukaj utiral pot tudi svojim
naslednikom, predvsem Juriju Dalmatinu, Ivanu Tulščaku, Felicijanu Trubarju,
Sebastijanu Krelju ter Hrvatoma Juriju Juričiču in Štefanu Konzulu.
Posebnost prvih slovenskih in hrvaških tiskov 16. stoletja je gotovo tudi v tem, da
so v večini nastali zunaj domovine, na nemškem jezikovnem področju, katerega
vladarjem in gosposki sta bila tedaj ta naroda podložna. Ker gosposka, od pomoči
katere je bila odvisna uspešna izvedba prevajanja in tiskanja prvih slovenskih
in hrvaških knjig, ni bila vešča slovenskega ali hrvaškega jezika, so ti posvetilni
predgovori bili napisani in natisnjeni v nemškem jeziku in pisavi. Prav tako so
bila v nemškem jeziku in pisavi napisana njihova številna pisma, ki so skoraj
izključno povezana s skrbjo za prevajanje, tiskanje in razpečevanje že natisnjenih
del ali projektov, prav tako naslovljena na takratne velikaše Rimskega cesarstva, to
je nemških in avstrijskih dežel, pa tudi na domače kranjsko plemstvo in deželne
stanove. Prav tako kot ni mogoče v celoti spoznati truda vseh teh, za slovenstvo
izredno zaslužnih mož, brez poznavanja nemških predgovorov v njihovih delih, tega
4 K. Schottenloher, n. d., 5.
631
